LILEK, Emilijan

Po gimnaziji v Mariboru se je vpisal na graško univerzo in leta 1877 opravil profesorski izpit iz zemljepisa in zgodovine kot glavnih predmetov z nemškim učnim jezikom. Do leta 1883 je poučeval na srednjih šolah v Dunajskem Novem mestu, Ljubljani, v Gradcu in ko je leta 1883 svoje kvalifikacije izpopolnil še s slovenskim in hrvaškim učnim jezikom, je odšel v Sarajevo, kjer je kot profesor na gimnaziji poučeval vse do leta 1902. Kasneje je bil premeščen na višjo državno gimnazijo s hrvaškim jezikom v Zadar in ker je s članki in predavanji javno nastopal proti zrinsko–frankopanskemu kultu, se je moral odpovedati upravništvu gimnazije in se po letu dni ponovno seliti – tokrat v Celje (1909). Imenovan je bil za predstojnika slovensko–nemških samostojnih razredov na nižji gimnaziji, po padcu monarhije pa mu je vlada SHS v Ljubljani za leto dni poverila vodenje novoustanovljene višje gimnazije v Celju, kasneje pa je do upokojitve leta 1924 delal kot gimnazijski profesor.

V času službovanja v Bosni in Dalmaciji je napisal več srednješolskih učbenikov zgodovine in se v številnih strokovnih prispevkih dotikal aktualnih zgodovinskih in političnih vprašanj (zrinjsko–frankopanskega mita, širjenja habsburške oblasti na prostoru Alp in na slovenskem ozemlju itd.). Med obema vojnama je napisal več zgodovinsko–političnih študij, ki so dokazovale upravičenost slovenskih zahtev na Koroškem in opozarjale na nevarnost prihajajočega nacizma.

Pogosto je pisal v celjsko Novo dobo, kjer velja izpostaviti podlistka Jugoslovanska politika Celjskih grofov (1920) in Slovenski šolniki v Bosni in Hercegovini 1879–1918 (1932).

Po upokojitvi je bil vsa leta tudi duša celjskega ljudskega vseučilišča, ki je razvilo živahno dejavnost.