KRBAVČIČ, Edvard

Njegova starša, oče Dušan (Spiridone) in mama Antonija (Antonietta, Nina), sta bila iz Buzeta. Leta 1936 se je družina preselila v Izolo. Tri leta so živeli v poljski kažeti (hišici) v Casanovi (Jagodju). Za lastne potrebe so obdelovali najeto zemljo, bivanje v kažeti pa plačevali z delom na gospodarjevi zemlji. Denar za najnujnejše potrebe je oče zaslužil na žornadah (dninah) pri kmetih ali pa z opravljanjem raznovrstnih sodarskih del. Za prehrano je lovil tudi manjše živali. Družina se je kasneje večkrat selila. Edvard se je že kot otrok ukvarjal z ribolovom in tako pomagal družini preživeti. Leta 1943 je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, v »specialni bataljon« kot mnogi slovanski fantje iz obmejnih krajev, a se je kmalu vrnil kot vojni invalid. Med vojno je bila družina večkrat lačna. Edvard je kljub temu dokončal italijansko osnovno šolo.

Po koncu 2. sv. vojne je nadaljeval šolanje na nižji strokovni šoli – Scuola d’avviamento commerciale. Pred koncem drugega letnika je šolo zapustil z namenom, da se zaposli, a dela ni našel. Leta 1947 je krajši čas pomagal nekemu izolskemu ribiču pri ribolovu, a je hudo zbolel. Po okrevanju ga je oče vpisal na daljši tečaj za italijanske učitelje v Kopru, ki pa ga zaradi bolezni ni dokončal. Konec leta 1948 je dobil vabiloiz uprave slovenskega učiteljišča v Portorožu za vpis v pripravnico za učiteljišče. Želja po nadaljevanju šolanja je bila tolikšna, da se je odločil sprejeti povabilo, čeprav tedaj ni znal slovensko. Vpisal se je kot Edvard (in ne kot Edoardo) ter se opredelil kot Slovenec. Pripravnico je uspešno zaključil in nato nadaljeval šolanje do velike mature, ki jo je opravil leta 1953. Postal je eden prvih slovenskih učiteljev v občini Izola.

Kot učitelj se je zaposlil leta 1953. Poučeval je več predmetov (fiziko, matematiko, italijanščino, telovadbo, ročna dela, likovni in glasbeni pouk) na različnih osnovnih šolah v vaseh Slovenske Istre: v Pomjanu, na Maliji, v Ospu, v Gračišču, v Kortah in v mestu Izola. V času poučevanja na celodnevni osnovni šoli v Kortah (od leta 1975 dalje) je za šolo pridobil 2000 m2 obdelovalne zemlje in ustanovil šolsko zadrugo. Veliko je sodeloval s starši učencev.

Nekaj časa je delal tudi kot socialni delavec na občini Izola in v tovarni Delamaris. Tri leta je poučeval na Delavski univerzi v Kopru, tu je bil nekaj časa tudi strokovni sodelavec in je organiziral različne vrste tečajev ter osnovnošolsko in poklicno izobraževanje.

V Kortah je pomagal ustanoviti gasilsko društvo in je še danes častni član tega društva. Na osnovni šoli v Kortah pa je vodil mladinsko sekcijo gasilskega društva. Upokojil se je leta 1989.

Z družino živi v Izoli. Je dedek in pradedek. V prostem času se ukvarja z obdelovanjem zemlje in s pisanjem spominov.

Že zgodaj je začel tudi slikati. Ker ni imel denarja za oljnate barve, se je naučil slikanja z akvareli. V več kot šestdesetih letih likovnega ustvarjanja je naslikal na tisoče akvarelov. Najraje slika pozabljene in izginule prizore nekdanje Izole, pa tudi Istre, kakršno je ohranil v svojem spominu. Svoja dela je večkrat tudi razstavljal.