KRAŠNA, Rajko

Rajko Krašna, kleni Vipavec, ki je večino življenja preživel na Koprskem, največ na Škofijah, čeprav vsestranski, je bil dosledno podvržen idealom, za katere in s katerimi je živel. To je dolga leta potrjeval tudi v športu, kjer je pustil neizbrisno sled. Njegovo človeško plat so priznali tudi beograjski časopisi Borba, Sport in Automobil i svet, ki so mu leta 1968 podelili nagrade za humanost na cesti. K. je na beograjskem reliju, na katerem je še pred koncem vodil za zmago, čeprav ni bil kriv za nesrečo, odstopil, da je lahko nudil pomoč ponesrečenemu pešču in ga sam odpeljal v bolnišnico.

Sicer se je kmalu po preselitvi iz Vipave konec petdesetih let prejšnjega stoletja najprej vključil v koprski nogomet. Bil je vratar ekipe, ki je ob igrišče privabljala veliko več gledalcev kot današnji poklicni igralci. Slovel je kot specialist za obrambe najstrožjih kazni. Zanimivo pa je, da je bil nekaj časa vratar tako nogometne kot rokometne ekipe, ob tem pa je uspešno tekmoval tudi v podvodnem ribolovu.

V šestdesetih letih je bencinske športe spoznal slučajno, saj je po službeni dolžnosti spremljal ekipo koprskega Tomosa, kasneje pa tudi sam sedel za volan Abartha 850, nato Citroëna Amija in naposled Saaba 96 V4. »Za Cimos smo po celi Jugoslaviji izvajali predstavitvene vožnje, ob tem pa z Amijem tudi nastopali na rallyjih. Podjetje Hermis, ki je bilo uvoznik Saaba za Jugoslavijo, je opazilo moje prve uspehe in me povabilo k sodelovanju,« se spominja Krašna. Leta 1969 je kot prvi Slovenec osvojil naslov državnega prvaka Jugoslavije. »Dotlej so bili uspeha deležni predvsem Zagrebčani in Beograjčani, ki so imeli boljše veze pri takratni oblasti in so do avtomobilov lažje prišli. Treba je vedeti, da denarja za dirke pač ni bilo in da so vozili predvsem sinovi različnih oficirjev in državnih funkcionarjev«, se spominja Krašna.

Koper je bil tudi po K. zaslugi ena od zibelk jugoslovanskega avto-moto športa. Leta 1971 je nastopil tudi na slovitem reliju Monte Carlo, ki se ga je udeležil s hrvaškim sovoznikom Mladenom Batorijem. Reli Monte Carlo je tedaj s še sedmimi drugimi tekmovanji štel za EP proizvajalcev. Navzlic slovesu pa v resnici ni bil toliko težji od tedanjih pionirskih relijev v Jugoslaviji. »Če se samo spomnim relija po Makedoniji, kjer smo po zelo slabih cestah Šar planine prevozili 250 km, večje razlike ni bilo,« je K. januarja 2008 v domačih Škofijah pri Kopru pripovedoval od svojem edinem nastopu na reliju Monte Carlo. Krašna in Batori sta se morala najprej odpeljati do grške metropole in nato prevoziti še vso dolgo pot do Monaka. Uvodno etapo sta prestala brez večjih zapletov in se s štartno številko 225 tudi na hitrostnih preizkušnjah dobro odrezala. Ko pa sta zadela ob skalo in odlomila zadnje levo kolo, je bil njun nastop obsojen na neuspeh. »Vozila sva kar po treh kolesih in šele ko sva s snega zapeljala na suh asfalt, sva opazila, da nekaj ni v redu. Tudi ljudje, ki so se ob cesti držali za glavo, so nama to kazali,« se še spominja Krašna.

O dobrodušnem Rajku Krašni, ki je postal eden najboljših koprskih športnikov, je krožila vrsta anekdot in šal. Pravijo, da se je nekega dne z amijem, s katerim je nastopal na relijih, peljal iz Kopra proti Izoli. Verjetno je tudi malo treniral in so ga zaradi prehitre vožnje ustavili možje postave. Račun je znašal pet tedanjih tisočakov. Rajko je plačal z deset tisoč dinarjev vrednim rdečim bankovcem, policista pa nista imela petih tisočakov, da bi mu jih lahko vrnila. Pa je Rajko sam rešil zadrego rekoč: »Kar zadržita jih, pridem takoj nazaj!«