Bil je sin kolarja Jakoba Kosija. Odločil se je slediti očetovim stopinjam in leta 1932 uspešno opravil pomočniški kolarski izpit. Po očetovi smrti je prevzel domačo delavnico v Lahoncih in se kot kolarski mojster pod domačim imenom Kolarov Tonek do leta 1935 tudi ukvarjal s to obrtjo. Vedno bolj pa ga je pričelo zanimati fotografiranje. Leta 1935 je bil vpoklican v vojsko (1935), ki jo je služil v Mostarju in Novem Sadu. Med služenjem vojaškega roka v Novem Sadu se je vpisal v fotografski tečaj in fotografsko šolo, ki jo je leta 1937 tudi uspešno zaključil. Po vrnitvi iz vojske si je v Lahoncih uredil fotoatelje in se s fotografiranjem poklicno ukvarjal vse do upokojitve leta 1966.
V svojem ateljeju je imel vso potrebno fotografsko laboratorijsko opremo. V domači temnici je sam razvijal negative, izdeloval fotografije in se ukvarjal z izdelovanjem foto povečav. Fotografsko delo je opravljal tudi v ateljeju Polak v Ormožu. Bil je avtor številnih portretov, kot fotograf je bil aktiven tudi na terenu. V objektiv mu je uspelo ujeti podobo sosednjih vasi, svojega rojstnega kraja in tam živečih ljudi, kar je predstavljalo jedro njegovega fotografiranja.
Pri njem je bil dve leti vajenec tudi znani ptujski fotograf Stanko Kosi, ki je bil njegov nečak.
Danes je ohranjen del bogate Kosijeve fotografske zapuščine, obsega več kot tisoč fotografij in šest fotoaparatov, ki jih hrani Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.
N. Korpič: Od kolarja do fotografa, Tednik, št. 32 (13. 8. 1998), str. 5.
Jr: Na ogled zapuščina Antona Kosija, Večer, št. (5. 8. 1998), str. 13.
