KOROŠAK, Jožef – pater Bruno

Rodil se je kot prvi od dveh otrok materi Mariji, roj. Podbregar, in očetu Francu Korošaku, višjemu sodnijskemu uradniku, ki je bil doma v Grlavi, »Pri Farkaševih«. Po osnovni šoli je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, zatem pa je bil sprejet v frančiškanski konvikt v Novem mestu. Po opravljeni mali maturi na tamkajšnji realni gimnaziji je 14. avgusta 1935 vstopil v frančiškanski red. Veliko maturo je z odličnim uspehom opravil v Ljubljani. Še pred italijansko okupacijo, aprila 1941, se je vpisal na teološko fakulteto, zatem pa je opravil slovesne zaobljube in se 1. septembra 1941 podal v Rim, kjer je nadaljeval teološke študije na frančiškanski univerzi Antonianumu v Vatikanu.

Potem ko je bil 11. julija 1943 posvečen za duhovnika, je tri leta nadaljeval višje teološke študije, nato pa se je kot član mariološke komisije posvetil zbiranju pričevanj o Marijinem Vnebovzetju, kar je bilo 1950. proglašeno za versko resnico. V obdobju od 1950 do 1966 je bil član komisije za beatifikacijo škotskega teologa Johna Dunsa Scotusa – Janeza Škota iz Dunsa. V tem obdobju je bil tudi študijsko zelo aktiven. Tako je leta 1954 doktoriral iz teologije in izdal svojo doktorsko disertacijo v latinščini z naslovom Mariologia S. Alberti Magni eiusque coaequalium (Nauk o Mariji sv. Alberta Velikega in sodobnikov). Leta 1958 je izdal knjigo z naslovom Doctrina de immaculata B. V Mariae conceptione apud auctores qui Concilio tridentino interfuerunt (Nauk frančiškanskih teologov na tridentskem koncilu o Marijinem brezmadežnem Spočetju), nato pa še obsežen esej o Marijinem doprinosu h Kristusovem Odrešenju. Kot univerzitetni profesor teoloških znanosti v Rimu je pripravljal pod okriljem Vatikanske kongregacije za svetnike tudi zgodovinska in teološka raziskovanja kandidatov za blaženega ali svetnika, med katerimi so bili, poleg Italijanov in Francozov, tudi slovenski škofje: Friderik Irenej Baraga, Janez Franc Gnidovec, Anton Martin Slomšek ter frater Monald Koprski (+1278) in Lojze Bratuž.

Leta 1966 je bil imenovan za direktorja osrednje frančiškanske univerzitetne
knjižnice Antonianum v Vatikanu, naslednje leto tudi za profesorja kristologije za slušatelje dogmatske specializacije. Leta 1967 je postal profesor dogmatike oz. onostranskih stvarnostih na prestižni Vatikanski univerzi Urbanianum, posebne tečaje pa je vodil tudi na teološki fakulteti Marianum in karmeličanski fakulteti Teresianum. Leta 1978 je bil imenovan za generalnega tajnika Vatikanske univerze Urbanianum, ki je skrbela tudi za 32 bogoslovnih študij v Afriki in Aziji, nekatere od njih pa je tudi osebno vizitiral kot inšpektor za semenišča v misijonih.

Istega leta je bil na znani britanski univerzi v Cambrigdu uvrščen na mednarodni seznam izrednih razumnikov. Poleg doktorata in številnih teoloških razprav je posebno skrb posvetil učenju starih in sodobnih jezikov. Obvlada kar 14 (15) tujih jezikov: od starih jezikov latinščino, grščino, hebrejščino in staroslovanščino, posebno skrb je posvetil prevajanju sv. pisma stare zaveze in drugih teoloških del; od novejših jezikov govori in piše: srbsko, hrvaško, nemško (strokovnjak za gotico), francosko, angleško in italijansko. Dobro razume španščino, portugalščino in holandščino, delno pa tudi ruščino in ciganščino.

Po upokojitvi 1984 je bil imenovan za župnika v Žabnicah in oskrbnika svetišča treh dežel na Višarjah, nakar se je leta 1995, po devetih letih pastirovanja, predal spovedovanju v samostanu Kostanjevica v Novi Gorici in na Sveti Gori ter pisanju teoloških člankov in razprav. 29. junija 2013 je imel »železno mašo« na Kostanjevici v Novi Gorici.