KOPAČ, Vlasto

Bil je izjemen človek, rojen v družini akademskega slikarja Franja Kopača in matere Božene, rojene Souček, po rodu Čehinje. V Žireh, na domači Matevžkovi domačiji, je preživel le najzgodnejša otroška leta, saj je oče po vrnitvi iz ruskega ujetništva kot profesor risanja služboval v Kruševcu, Kranju in Splitu. Po maturi v Splitu in služenju vojaškega roka v Tuzli, se je vpisal na študij arhitekture v Ljubljani pri profesorju Jožetu Plečniku. Sprva se je preživljal z risanjem programov za študente ter vinjet in ilustracij za napredno glasilo Kmečkih fantov in deklet – Gruda. Bil je aktivni član naprednega akademskega društva Triglav in po prepričanju komunist, kasneje tudi član KPS, saj je bil prepričan, da bi lahko marsikaj spremenili na boljše. Zaradi propagande je bil obsojen na štiri mesece zapora, nato pa je izdelal razmnoževalni stroj ter vrsto grafičnih oprem za potrebe partijske propagande. Risal je protihitlerjevske grafike in bil zelo angažiran opremljevalec narodnoosvobodilnega tiska v Centralni tehniki KPS-ja okupirane Ljubljane. Največji tehnični dosežek je bil brezhiben ponaredek italijanske osebne izkaznice z vodnim tiskom ter podtisk italijanskega čeka za milijon lir, denar je uspešno dvignila OF v italijanski hranilnici v Ljubljani.

Leta 1938 ga je sam Plečnik pritegnil k načrtovanju Vrta mrtvih oziroma pozneje Žal. Za vse risbe, načrte in detajle za obrtniška dela, ki jih je tudi sam nadziral, je prejemal mesečni honorar Mestne občine Ljubljana, ki mu je poleg preživljanja zadoščal tudi za plezanje v gorah, zlasti Kamniško-Savinjskih Alpah, ki so mu bile kot drugi dom. Kot velik ljubitelj se je vključil v Akademsko skupino Slovenskega planinskega društva in leta 1940 za peto obletnico ilustriral panoramsko perorisbo (ilustracija s peresom in tušem) – Razgled z Grintovca. Risal je tudi načrte za zapornico pri Cukrarni, cerkev v Velem Ižu v Dalmaciji, nagrobni spomenik matere Alojza Gradnika v Medani, detajle za umetnoobrtne izdelke v Lectariji in tudi za opreme različnih knjig.

Oktobra leta 1943 ga je aretirala domobranska politična policija in poslan je bil v taborišče Dachau. Tam je hudo zbolel, nato pa dobil delo v taboriščni knjigoveznici. Med delom je na skrivaj risal in shranjeval tamkajšnje krute prizore in s tem tvegal glavo. Vseh 70 risb hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Ko se je po osvoboditvi vrnil v domovino je tehtal 49 kilogramov. Začel je delati v projektivnem biroju Ministrstva za gradnje LRS ter kot oblikovalec v podjetju Dom, največji interes pa je usmerjal v obnavljanje planinskih domov, koč in postavljanju gorskih bivakov. Ko se je oktobra leta 1947 vračal iz tečaja za alpinistične inštruktorje, pa so ga aretirali oznovci, mu pobrali vso lastnino in ga odpeljali v Centralne zapore, od koder se je vrnil po štirih letih in pol, po krutih zasliševanjih, smrtni obsodbi, pritožbi in pomilostitvi. 1952 so ga izpustili, bil je brez premoženja, volilnih in državljanskih pravic, vendar je doma dokončal karti Kamniških in Savinjskih Alp, risal je turistične zemljevide in avtokarte Slovenije.

1956 je postal pogodbeni arhitekt v Referatu za spomeniško varstvo okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, 1963 pa ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana vse do upokojitve. Tudi po upokojitvi je bil izjemno dejaven. Bil je zunanji sodelavec Zavoda za spomeniško varstvo Kranj. Sodeloval je pri spomeniško-varstvenih projektih in prenovah (grad Bogenšperk, Dol pri Lj., Goričane, Hudičev turn, Soteska, Stari grad nad Otočcem, Hmeljnik, Kostanjevica, Kostel, Turjak, Žužemberk…), sprojektiral mnogo urbanističnih načrtov za različne konce Slovenije, postavil več kot 120 spominskih znamenj in spomenikov NOB-ju, se uveljavil z ureditvami muzejev in muzejskih zbirk. Z zasnovo in načrtovanjem poti “ob žici” je izpeljal idejo o spomeniku okupirani Ljubljani, postavil je tudi vrsto planinskih razstav, oblikoval značke, plakete, diplome, priznanja…

Med njegova življenjska dela nedvomno sodi projekt spomeniške zaščite in obnove pastirskih koč na Veliki planini, ki so jih namreč nameravali podreti. Izdelal je varstveni režim in uresničil zamisli o žičnici in turističnim usmeritvam. Raziskoval je pastirsko arhitekturo in se povezoval s tamkajšnjimi domačini, zbiral etnografske predmete in ohranjal materialno dediščino.

Diplomiral je pri 82 letih.