KOLŠEK, Friderik

Dolgoletni celjski mestni župnik, opat in prelat Friderik Kolšek je bil rojen v Vojniku v obrtniški družini. Staršema Emilu in Mariji (rojeni Felicijan), ki se je v vojniški trg primožila iz Dobrne, so se rodili štirje otroci. Sin Friderik je v rojstnem kraju obiskoval ljudsko šolo, v bližnjem Celju pa gimnazijo. V dijaških letih je skrbel za domačo župnijsko cerkev, kjer sta se mu priljubila zlasti kontemplativno življenje in bogoslužje, zato se je tedaj odločil svoje življenje posvetiti duhovniškemu poklicu, kar mu je v povojni Jugoslaviji v času, ki izkazovanju vere ni bil naklonjen, povzročilo nemalo sitnosti. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil 29. junija 1957 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.

Na začetku svojega duhovniškega službovanja je blizu deset let kaplanoval po različnih štajerskih župnijah: najprej je bil kaplan v Lovrencu na Pohorju (1957–1960), nato v župniji sv. Martina v Velenju (1960–1963) in nazadnje v Celju v župniji sv. Danijela (1963–1966). Tu je leta 1966 postal vikar, po smrti celjskega opata dr. Petra Kovačiča leta 1969 pa upravitelj župnije ter opat in celjski mestni župnik. Celjsko dekanijo je nato vodil pet zaporednih obdobij in je med verniki veljal za gorečega duhovnika. Leta 1988 je prejel častno imenovanje za papeškega hišnega prelata.
Bil je član več škofijskih svetov (pastoralnega, duhovniškega in gospodarskega), konzistorialni svetovalec in član zbora svetovalcev mariborske (lavantinske) škofije. Nadalje je bil vicepostulator v procesu za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška in član Slomškovega odbora. Več let je sedel tudi v nadzornem odboru Celjske Mohorjeve družbe. V letih po osamosvojitvi Slovenije je bil dejaven pri Teharski komisiji in se nasploh zavzemal za postavitev skupinskega spominskega obeležja vsem padlim v vojnah, ki so se bíle v 20. stoletju na slovenskih tleh.

Druga njegova skrb in poslanstvo sta bila namenjena sakralni kulturni dediščini. Pri njenem ohranjanju, obnovi in predstavljanju je imel s svojim poznavanjem konservatorstva in restavratorstva ter osebno zavzetostjo nadvse pomembno vlogo. Kot župnik in član škofijske umetnostne komisije je poskrbel za vzorno obnovo sakralne in tudi druge kulturne dediščine na širšem celjskem območju (npr. obnova celjske opatijske cerkve sv. Danijela, obnova javnih spomenikov in cerkvene opreme, restavriranje oljnih slik starih mojstrov, vrnitev dela odtujene dragocene kulturne dediščine v Celje …), pri čemer je vseskozi tesno sodeloval z lokalno spomeniško-varstveno službo. Mnogokrat je s svojo široko razgledanostjo pri tovrstnih posegih pomagal tudi pri izbiri dobrih strokovnih in tehničnih rešitev.

Kot človek je imel velik čut za sočloveka in njegove stiske. Vseskozi je ohranjal pokončno držo, spoštovanje in naklonjenost pa si je pridobil tudi s svojimi organizacijskimi sposobnosti, avtoriteto in vlogo posrednika med Cerkvijo in javnimi oblastmi.

Zaradi zaslug pri ohranjanju kulturne dediščine, pospeševanja dobrih odnosov med Cerkvijo in javnimi oblastmi ter dela za ugled mesta Celja je bil leta 1992 odlikovan z zlatim celjskim grbom. Leto pozneje mu je Slovensko konservatorsko društvo za pomemben prispevek pri ohranjanju in obnovi nepremične kulturne dediščine podelilo še Steletovo priznanje.

Po hudi bolezni je umrl v 66. letu starosti v domačem župnišču na Slomškovem trgu v Celju. Pokopan je na vojniškem pokopališču.