Karel VALENTINIČ

Bil je sin uglednega Laščana, župana in člana okrajnega šolskega sveta.

Karel je po končanem šolanju kot učitelj in nadučitelj služboval v Žalcu in Hrastniku, l. 1886 pa se je vrnil v Laško. Bil je dober in izobražen pedagog ter zelo aktiven na številnih različnih področjih. Opravljal je funkcijo tajnika Turistično olepševalnega društva, bil je zbiratelj starin, lovec, sadjar in vinogradnik. Z okoliškimi učitelji si je zelo prizadeval za gospodarsko prosvetljevanje mladine. Tudi sam je imel vinograd (verjetno v Trnovem), po njem je dobil ime tudi Valentiničev sadovnjak.

Leta 1889 je po naročilu Štajerskega zgodovinskega društva v Gradcu začel pisati krajevno kroniko. Le-ta je pisana v nemščini in gotici ter žal izrazito v nemškem duhu. Nemščini se ni odrekel tudi po nastanku Jugoslavije. V kroniko je beležil pomembne podatke (npr. podatke vseh učiteljev v Laškem in okoliških šolah, vseh nameščencev, podatke o požarih, poplavah, kobilicah in drugih nesrečah itd.). V njo je nalepil ogromno člankov, samo nemških, ki pričajo, kako obsežna je bila publiciteta o Laškem. Članke je komentiral in dopolnjeval s fotografskim materialom. Zanimive so tudi nekatere manj pomembne navedbe, kot npr.: natančna vremenska kronika, podatki o sejmih, prireditveni programi, naročenost občanov na časopise (nemške in slovenske) in drugo. Slovenski zapisi v njej so samo: Valentiničev govor ob otvoritvi nove slovenske šole, krajši slovenski članek o nekem sejmu, članek iz l. 1916, ki govori o ognju, ki naj bi se pojavljal na Humu in naj bi dokazoval njegov vulkanski nastanek, ter nekaj slovenskih pesmi. Valentinič je pisal kroniko do l. 1922. Obsega pet knjig. Hrani jo Muzejska zbirka v Laškem. Strokovnjak Vrbnjak pravi, da gre za najlepšo in najnatančnejšo kroniko tega časa na Štajerskem.

Leta 1907 je Valentinič odprl v svoji hiši na Aškerčevem trgu 10 privatni muzej, ki je bil osnova kasnejše Valentiničeve zbirke.