Karel ESIH

Njegovo življenje sta zaznamovala dva totalitarna režima, v katerih je opravljal svoje duhovniško poslanstvo, fašistični in komunistični. Prvi je ogrožal slovenskost, drugi katolištvo.
Šolal se je v Trstu, zadnji dve leti osemletne gimnazije pa je izdelal v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Gorici in bil 28. junija 1925 v Trstu posvečen v duhovnika. Od septembra 1925 do svoje smrti januarja 1984 je deloval kot župnik v istrski vasi Korte nad Izolo.
Pomembno Esihovo načelo je bila dosledna raba slovenščine: pri popisih prebivalstva je poitalijančenim različicam imen dodajal izvorne slovenske inačice. Ko je moral oddati poročilo o družinah, ki so imele sedem ali več otrok, je priimke družin pisal dosledno v slovenščini, italijansko varianto pa je dodal v oklepaju. To je veljalo tudi za izpolnjevanje župnijskih knjig. V šoli ni nikoli poučeval verouka v italijanskem jeziku. Leta 1928, ko so šole postale v celoti italijanske, je verouk v slovenskem jeziku, ki je postajal obenem tudi učenje slovenskega jezika, preselil v cerkev, kjer je imel pravico uporabljati slovenščino. Čeprav so mu italijanske oblasti to pravico vztrajno skušale odvzeti, jo je branil s sklicevanjem na voljo nadrejenih in božjo voljo. Pripadnost narodu je torej razumel kot božji dar, ki ga je potrebno sprejeti, biti zanj hvaležen in ga tudi razvijati. Tudi pri bogoslužju in cerkvenem petju je Esih ohranjal uporabo slovenskega jezika.Skliceval se je na ti. Normae, določila, ki so jih izdali goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej skupaj s tržaškim škofom Alojzijem Fogarjem in poreško-puljskim škofom Trifonom Pederzollijem. Ta so zapovedovala uporabo maternega jezika pri bogoslužju, posebno še pri verouku. Na ta določila  so se opirali slovenski duhovniki, ko so branili uporabo domačega jezika v bogoslužju.
Italijanske oblasti zavednih Slovencev niso pustile pri miru. Karel Esih je sodil v krog »najbolj motečih dejavnikov«. Bil je tudi nekaj časa v zaporu. Za njegovo izpustitev se je osebno zavzel škof Fogar. Kljub temu pa italijanski vohljači niso počivali. Esih je konec novembra 1929 dobil svojo kartoteko na puljski kvesturi, ki je kasneje romala v seznam državi nevarnih oseb pri notranjem ministrstvu v Rimu. Ukrepi proti Esihu so svoj drugi vrh dosegli leta 1935. Očitali so mu upornost, neposlušnost in »pogubno delo, ki ga opravlja v okrilju režimske nacionalne politike«.Določili so mu hišni pripor in mu grozili s konfinacijo. Septembra 1937 je izolski podestat skušal doseči, da bi v Korte prišel fašističnemu režimu naklonjen duhovnik, a mu to ni uspelo. Težki časi so Esiha in kortežanske farane še bolj povezali. To se je videlo tudi pri konkretnih župnijskih akcijah (poslikava cerkve leta 1939, kapela v zaselku Čedlje, nova tabernakelj in ciborij), pa tudi versko življenje se je okrepilo.
Leta 1927 je začel pisati župnijsko kroniko Kort: prvi zvezek obsega obdobje do leta 1957, drugi pa od 1957 naprej.
Leta 1930 je v Kortah ustanovil dekliško Marijino družb, čez dve pa še žensko Marijino družbo.
Po letu 1945 je Esiha preganjal tudi komunistični režim, ki ga ni zanimalo, kaj je kortežanski župnik naredil za Slovence v času italijanskega fašizma. Komunisti so ga za nekaj časa zaprli, prepovedali so mu maševanje in mu omejili gibanje. Večkrat je bil kaznovan, neznanci so ga dvakrat oropali in tudi pretepli. Leta 1953 so ga skušali izgnati.
Zlato mašo je imel 6. julija 1975, ko se je tudi upokojil. Pokopan je v Kortah skupaj s svojimi starši.