Julij FELAHER

Osnovno šolo je obiskoval v rodnem kraju, v Celovcu pa humanistično gimnazijo. Leta 1915 je maturiral z odliko. Šolal se je za oficirja in za tri leta odšel na rusko in italijansko fronto. Še pred razpadom Avstroogrske se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Kasneje se je prepisal na fakulteto v Zagreb. Ves čas, še posebej v prelomnih časih, ko se je odločalo o usodi koroških Slovencev, je Julij sodeloval v vojaškem in političnem boju za pravično slovensko severno mejo. Njegovo delovanje lahko zabeležimo pri Narodnem svetu za Slovensko Koroško v Velikovcu in nato pri distriktnem svetu Medzavezniške plebiscitne komisije v Pliberku. Po plebiscitu je moral, kot številni slovenski izobraženci, zapustiti rodno deželo. V dveh letih je z odliko diplomiral in leta 1922 je promoviral za doktorja prava. Aprila leta 1925 je dr. Julij Felaher po opravljeni sodni praksi in sodniškem izpitu, dve desetletji služboval na sodišču in na državnem pravdništvu v Ljubljani. 1924. leta se je poročil s Terezijo Schwentner iz znane ljubljanske knjigotrške družine. Bil je sodnik in pravnik, ki je užival velik ugled, saj se je skoraj pol stoletja boril za izboljšanje in položaj koroških Slovencev v Avstriji. Deloval je v mnogih narodnoobrambnih organizacijah. Od ustanovitve Kluba koroških Slovencev leta 1928, pa do svoje smrti je bil njegov predsednik. Pomagal je z lastnimi sredstvi, pisanjem prošenj, pravno pomočjo itd. Sam je zbral ogromno zgodovinskega in narodnostnega gradiva, veliko je pisal in predaval ter sodeloval pri predvojnem Manjšinskem inštitutu v Ljubljani. Kasneje, po anšlusu, je bil zaradi svojega delovanja kazensko premeščen iz Ljubljane. Od leta 1942 je bil sodelvec OF in takoj po osvoboditvi je bil vključen v delo za slovensko Koroško. Sredi 1945. leta je postal sodelavec oddelka za meje pri Znanstvenem inštitutu za narodnostna vprašanja. Sodelavec je ostal še po upokojitvi leta 1959, in sicer je honorarno pomagal še devet let. Zbral je veliko gradiva za politična, znanstvena in publicistična prizadevanja svojih sodelavcev, sam je objavil le manjši del. Kljub temu je izšlo kar nekaj študij in pregledov, veliko tudi po njegovi smrti. Njegov opus še ni znanstveno izmerjen in ocenjen. Njegovi bibliografiji pa sta objavljeni v publikacijah Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 1957 in Razprave in gradivo, 1980, št. 11-12. Njegovo bogato zapuščino hranita Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne in Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani.