Jožef LIPOLD

Rojen je bil v izjemno šolani in gospodarsko uspešni družini Lipold.  Osnovno znanje je pridobil pri stricu in župniku, tudi čebelarju Janezu Goličniku v Grižah. Gimnazijsko šolanje je nadaljeval v Mariboru in v Gradcu. Bogoslovje je končal v Ljubljani, kjer je bil 6. marca leta 1808 posvečen. Kaplanoval je v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Vitanju in Konjicah, bil je kurat domobranskega bataljona v Celju. Od 16. julija 1815 do smrti je bil župnik na Rečici ob Savinji. Pokopan je na Rečici, kjer so mu nečaki postavili nagrobnik, za katerega je besedilo v latinščini napisal sam. Nagrobnik je bil prestavljen na zunanjščino cerkve svetega Kancijana na Rečici ob Savinji.

Že v mladosti je pesnil v slovenščini pod vplivom Valentina Vodnika in domačega rodoljubnega duha. Ohranjeni so rokopisi s številnimi pesmimi različnih zvrsti, in sicer domoljubnimi, verskimi, šaljivimi in poučnimi, nekaj tudi v nemščini in latinščini. Pesmi odražajo njegovo domoljubje, moralno vzgojo in kritiko družbenih razvad, pogosto pa imajo narečno barvo Zgornje Savinjske doline. Nekatere njegove pesmi so ponarodele, saj se ponašajo z všečnimi napevi. Zložil je mnogo splavarskih pesmi, saj so bili skoraj vsi njegovi župljani splavarji.

Pomen Lipolda je predvsem v ljudski kulturi. Bil je pesnik, zabavljač in improvizator. Prispeval je k ohranjanju jezika in kulturne identitete podeželja, ki je bilo sicer močno pod vplivom nemščine. Njegova zbirka rokopisov je dragocen vir za zgodovino, dialektologijo in narodopisje.

Njegovi nečaki so bili Marko Vincenc Lipold, Janez Lipold in Aleksander Wilhelm Napoleon Lipold.