Josip PAVLICA

Rodil se je na kmetiji v Rihemberku (današnji Branik) očetu Jožefu, tajniku in županu Rihemberka, ter materi Frančiški Ličen. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je šolanje nadaljeval na Goriški gimnaziji in jo uspešno zaključil z maturo leta 1882. Študiral je bogoslovje v Gorici in bil v mašnika posvečen leta 1885. Takoj (1885–86) je nastopil službo kaplana pri sv. Roku v Gorici ter medtem opravil tudi dva teološka zaključna izpita na Dunaju. Med letoma 1886–88 je v Rimu na Gregoriani študiral kanonsko pravo ter leta 1888 promoviral za doktorja prava na Dunaju, kjer je opravil še preostala zaključna izpita. V goriškem bogoslovju je bil med leti 1889 in 1897 spiritual, nato pa je do leta 1902 deloval kot profesor novega zakona, katehetike in pedagogike v Centralnem semenišču v Gorici. 1899 je prevzel tudi vodstvo slovenskega Alojzijevišča v Gorici in ga upravljal vse do leta 1902, ko je zbolel.

Josip Pavlica je bil učenec ter sodelavec Antona Mahniča in Janeza Evangelista Kreka. Z bratom Andrejem sta utemeljitelja t.i. novostrujarskega (krščanskosocialnega) gibanja na Goriškem. Poleg tega sta ustanovila in vodila še Slovensko katoliško delavsko društvo, društvo katoliških učiteljic in Centralno posojilnico ter spodbujala ustanovitev hranilnic in posojilnic. Med drugim je urejal Primorski dnevnik (1895–96), pisal prispevke za ta in druge časopise, predvsem za tiste s socialno tematiko.

Saša Vidmar