Josip ČRETNIK

Rodil se je kot nezakonski otrok Marije Čretnik iz kovaške družine v Podgorju pod Rifnikom (danes del Šentjurja). V rojstnem kraju je preživel zgodnje otroštvo. Leta 1884 se je njegova mati poročila s posestnikom Štefanom Plausteinerjem v Kranjčah (zdaj Kranjčica), kamor sta se mati in sin preselila po poroki.

Njegov stric Ignacij Čretnik se je ukvarjal s kovaštvom in izdelavo mlinskih kamnov. Najbrž se je prav zato Josip kot samouk izučil za mlinskega mojstra, z izdelavo poljedelskih strojev pa naj bi se seznanil pri lokalnem obrtniku Sajku.  V letu 1896 je v rojstnem kraju odprl obrtno delavnico, prvo na Spodnjem Štajerskem, poimenovano »Josip Čretnik, Stavbenik mlinov Št. Jurij ob Juž. železnici«. Stroje je izdeloval po svojih idejnih načrtih ter vpeljeval inovacije in izboljšave. V njegovem podjetju je bilo zaposlenih nekaj orodjarjev.
Poljedelske stroje je prodajal na Spodnjem Štajerskem in kasneje po Kraljevini Jugoslaviji. Razstavljal jih je na sejmih v Ljubljani, Zagrebu in Novem Sadu. Pred drugo svetovno vojno naj skorajda ne bi bilo vasi na Slovenskem brez njegovega stroja.
Po Zakonu o nacionalizaciji so mu leta 1948 odvzeli obrtno delavnico. Iz nje ter delavnic Ivana Čretnika in Ferda Smole je oblast ustanovila Okrajno strojno podjetje poljedelskih strojev Sv. Jurij pri Celju, iz katerega se je kasneje razvil Alpos Šentjur.

Leta 1897 si je kupil hišo v Podgorju. Poročil se je z Jerico Jug. Z družino se je leta 1922 preselil v Sv. Jurij ob Južni železnici (današnji Šentjur). Dobila sta dva sinova, ki sta umrla mlada: Slavko (Alojz) (1900–1922) in Jožko (Pepo) (1905–1936).

Bil je podžupan (1910–1924) in župan (1924–1928 in 1931–1936) Sv. Jurija ob Južni železnici. V prvem mandatu županovanja je bil zaslužen za vzpostavitev električnega omrežja, po drugem mandatu pa vodovodnega omrežja v kraju. Veliko krajev po Sloveniji se je elektrificiralo šele tik pred drugo svetovno vojno ali še kasneje. Občina takrat ni imela možnosti za najem posojila za vzpostavitev elektrifikacije, zato je Josip Čretnik kot takratni župan za posojilo zastavil svoje premoženje. Tako se je daljnovod med Celjem in Sv. Jurijem uspešno vzpostavil in prva luč je v Šentjurju zagorela 8. decembra 1929.
Že župan Gustav Ipavec (1831–1908), sicer tudi skladatelj in zdravnik, je pri nekdanjem deželnem graškem odboru zagotovil izdelavo projekta za vodovod, vendar je sámo izvedbo preprečila vojna. Josip Čretnik je od leta 1936 na banski upravi vodil aktivnosti za finančno pomoč pri izgradnji vodovoda v Sv. Juriju ob Južni železnici, ki je bil dokončan leta 1942.

Josip Čretnik je omogočil, da se je v Sv. Juriju ob Južni železnici odprla Kmečka hranilnica in posojilnica. Kot njen dolgoletni vodja (1907–1936) si je prizadeval zaščititi kmeta pred oderuškimi obrestmi zasebnih posojilodajalcev ter pred nemškimi denarnimi zavodi.

Bil je tudi narodni buditelj. V okviru Obče slovenskega obrtnega društva Celje se je zavzemal za javno rabo slovenskega jezika in za pravice slovenskega obrtništva. Med drugim se je v mladosti družil s Franjem Malgajem, borcem za severno mejo. Podpiral je društveno življenje v domačem kraju kot član Sokola in Družbe sv. Cirila in Metoda. Bil je član Narodne stranke za Štajersko, borec za stanovske pravice obrtnikov na Spodnjem Štajerskem, član širšega odbora za županske zveze za srez Celje (1932), delegat za banovinsko skupščino JRKD (1933), član predsedstva in odbora sreske organizacije JNS za srez Celje (1933–1941).

Ves čas je živel in deloval v Šentjurju. Pokopan je v Šentjurju.