Josip BRINAR

Josip Brinar je svoje otroštvo in mladost preživel na kmetiji v Studencah pri Hrastniku. Po končani ljudski šoli se je vpisal na učiteljišče v Maribor. V prostem času se je ukvarjal z inštrukcijami, slovenščino je npr. inštruiral celo okrajnega glavarja. Prvo službo je dobil v Slovenski Bistrici. Kmalu si je izprosil prestavitev v Vojnik, kjer je pod psevdonimom Brinjos pisal članke za učiteljski list Popotnik. V tem času se je pričel ukvarjati tudi z razlago izvorov in pomenov krajevnih imen. Stalno se je spopadal z nemškutarji, bil je med pobudniki različnih slovenskih narodnih prireditev. Zaradi tega so ga premestili v tedanji Rajhenburg ob Savi. Z načelnikom postaje Podkrajškom sta bila pobudnika za spremembo imena kraja v Bre(š)tanico – po potoku. Nato je služboval v Sevnici in v Krškem, kjer so še vedno poučevali v nemškem jeziku. Leta 1906 je postal ravnatelj prve slovenske meščanske šole v Postojni. V tistem času je samostojno napisal prve slovenske učbenike, se zavzel in izpeljal izgradnjo nove meščanske šole. Veliko časa je preživel na lovu, o tem veliko pisal in objavljal.

Brinar je del prve svetovne vojne preživel v avstrijski vojski na soški fronti, po vojni pa je od italijanskih oblasti izposloval dovoljenje, da je lahko odpotoval čez mejo v tedanjo Jugoslavijo. V Celju je vodil dekliško meščansko šolo, kot gospodar šolskega poslopja je odstranil nemškutarske spomine. Poleg učbenikov je pričel pisati leposlovje. Upokojil se je leta 1929. Po drugi svetovni vojni je do svoje smrti 1959 nekaj časa vodil tečaje pedagogike.

Znan je bil kot popotnik. S kolesom je prevozil vso Slovenijo, tudi avstrijsko Koroško. Rad je zahajal v hribe, Pohorje je opisal v knjigi Pohorske bajke in povesti. Prehodil je Primorje, se odpravil na Dunaj, z ladjo do Budimpešte in z vlakom do Reke. Bil je v Benetkah, leta 1900 pa se je odpravil na svetovno razstavo v Pariz in se tam udeležil kongresa učiteljev iz vseh držav Evrope.