Jerica OBLAK

Jerica Oblak je skladateljica in profesorica kompozicije, ki živi in ustvarja v New Yorku. Po rojstvu na Jesenicah je sprva živela v Vrsarju, nato pa v Ljubljani. Njena mama Breda Oblak je doma iz slovenskega Javornika, kjer je živela skupaj s svojimi starši Antonijo Boštele in Jankom Bidovcem ter s starimi starši Antonom in Urško Boštele. Jeričin oče Gorazd, doma iz Logatca, je bil sin zdravnika Otmarja Oblaka, ki je pred zgodnjo smrtjo deloval tudi na Jesenicah. Jerica je dobila ime po očetovi babici Jerici (Košmrlj) Oblak, rojeni v okolici Radovljice. Njen brat Franc (Francis S. Kosmerl), rojen leta 1864 na Jesenicah, je bil profesor prava v Chicagu ter radodaren filantrop v ZDA in Sloveniji, tudi na Jesenicah. Po študiju v Ljubljani je Jerica Oblak nadaljevala izobraževanje v ZDA, kjer živi z možem Brianom Parkerjem, prav tako skladateljem. Njuna hčerka Ursula Parker, poimenovana po Urški Boštele, je filmska igralka in violinistka, ki zaključuje tudi magistrski študij računalništva.

Glasbena pot Jerice Oblak se je začela že zelo zgodaj. V Ljubljani je bila pri petih letih sprejeta na glasbeno šolo v klavirski razred pri profesorici Giti Mally. Po končani Osnovni šoli Toneta Čufarja in Gimnaziji Jožeta Plečnika je študirala na Akademiji za glasbo, kjer je najprej diplomirala na oddelku za glasbeno pedagogiko (Vpogled v filmsko glasbo), nato pa tudi na oddelku za kompozicijo v razredu skladatelja Marijana Gabrijelčiča. Njeno orkestrsko skladbo Zlitina, je pod taktirko Antona Nanuta izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija v veliki dvorani Cankarjevega doma. Leta 1990 je za svojo orkestrsko filmsko glasbo prejela priznanje na mednarodnem tekmovanju Trento Cinema v Italiji, na katero so se prijavili skladatelji iz 26 držav. Po podelitvi ji je predsednik žirije Ennio Morricone svetoval študij v ZDA, kar jo je spodbudilo k odhodu v tujino. Leta 1991 je prejela polno ameriško štipendijo za podiplomski študij na University of Pittsburgh, pozneje pa na Yale University. Njeni glavni profesorji so bili Ezra Laderman, Eric Moe, mikrotonalni skladatelj Mathew Rosenblum in filmski skladatelj Paul Chihara. Njena doktorska disertacija obravnava teorijo filmske glasbe in vključuje analizo Coriglianove partiture za film Altered States. Po končanem magisteriju in doktoratu se je preselila v New York, kjer je najprej poučevala na City University of New York, od leta 2001 pa na New York University. Poleg poučevanja kompozicije in teorije je na tej univerzi razvila tudi nov podiplomski predmet o glasbeni inovaciji, v okviru katerega poteka letna prireditev innOVATION v sodobnem glasbenem laboratoriju Sony Audio Institute. Predmet obiskujejo ne le študenti kompozicije, temveč tudi študenti oddelkov za filmsko glasbo in glasbeno tehnologijo.

V svojem delu se osredotoča na mikrotonalno spektralno glasbo, multimedijske projekte, filmsko glasbo ter psihoakustične raziskave harmonije. Napisala je številna akustična in elektronska dela za koncertne prireditve, film in TV. Njene orkestrske, komorne, solistične in zborovske skladbe ter 2 multimedijska dela so bila predstavljena na številnih prireditvah in festivalih v Severni in Južni Ameriki, Aziji ter Evropi. Poleg sodelovanja s filmskimi in gledališkimi režiserji, koreografi ter drugimi umetniki ustvarja tudi lastne videe, v katerih vizualne in zvočne elemente združuje v multimedijski kontrapunkt. Njena ustvarjalna praksa pogosto temelji na teoretičnih raziskavah, povezanih z glasbenim in multisenzornim zaznavanjem. Razvila je mikrotonalni sistem in zvočno tehniko Augmentation Matrix, ki z digitalno manipulacijo harmonskih spektrov spreminja zaznavo konsonance. V zvezi s tem jo zanimajo sodobni kot tudi zgodovinski in etnomuzikološki primeri netemperiranih uglasitev. zanimajo sodobni kot tudi zgodovinski in etnomuzikološki primeri netemperiranih uglasitev.