VODOPIVEC, Ines

Osnovno šolo je v letih 1987–1995 obiskovala v Šentjerneju, zatem pa gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1999 maturirala. Nato se je vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in leta 2004 diplomirala iz bibliotekarstva. Na magistrski stopnji je nadaljevala študij filozofije in leta 2012 doktorirala na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani z disertacijo Knjiga kot umetniško delo v 16. stoletju na Slovenskem.

Že v času študija je delovala v knjižnici za sociologijo na Filozofski fakulteti, nato pa se je leta 2007 zaposlila v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) kot bibliotekarka in konservatorka. V omenjeni ustanovi se je do leta 2014 prvenstveno ukvarjala s pisno kulturno dediščino in sodelovala pri številnih mednarodnih in domačih projektih, kot je npr. projekt DEDI (Digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine Slovenije)¸ organizirala digitalizacijo in digitalno rekonstrukcijo UNESCO zaščitenega rokopisa Codex Suprasliensis, katerega prvi del hrani NUK, sodelovala pri razvoju Digitalne knjižnice Slovenije itd. Zatem je eno leto vodila specialno knjižnico Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, bila nato vodja visokošolskih knjižnic in založb pri Evropski pravni fakulteti in Fakulteti za državne in evropske študije, v letih 2017–2019 pa prodekanja Nove univerze, Fakultete za slovenske in mednarodne študije. Bila je ustanoviteljica in prva vodja univerzitetne knjižnice Nove univerze in založbe ter zatem dekanja Nove univerze, Fakultete za slovenske in mednarodne študije. V letih 2020–2024 je bila pomočnica ravnatelja za vodenje strokovnega dela v NUK, od leta 2025 dalje pa je generalna sekretarka (Secretary General) Mednarodnega konzorcija za razvoj umetne inteligence v dediščinskih ustanovah – v knjižnicah, arhivih in muzejih (AI4LAM), v katerem sodelujejo mdr. v Evropi Nacionalna knjižnica Norveške, Britanska nacionalna knjižnica, Francoska nacionalna knjižnica in Vatikanska knjižnica ter Stanford univerza, Kongresna knjižnica in Narodni naravoslovni muzej Smithsonian iz ZDA.

Vseskozi aktivno sodeluje kot predavateljica na domačih in mednarodnih srečanjih ter se ukvarja s publicistično in uredniško dejavnostjo. Med njenimi najpomembnejšimi deli je znanstvena monografija Vivitur ingenio: renesančni mojstri knjižne grafike na Slovenskem (2018). Strokovne in znanstvene prispevke objavlja v domačih in tujih monografskih in periodičnih publikacijah, kot je npr. znanstveni članek v reviji Knjižnica Signeti 16. stoletja: zgodovinski oris ob gradivu iz frančiškanskega samostana v Novem mestu (2006). V letih 2012–2015 je bila tudi glavna urednica revije Knjižnica. V NUK in v Dolenjskem muzeju v Novem mestu je v letih 2010 in 2012 pripravila odmevno razstavo Flores in colores: knjižni zakladi iz Frančiškanskega samostana Novo mesto, leta 2013 pa  v NUK razstavo z naslovom Peter, posvečeno pisatelju in dramatiku Petru Božiču.

Med letoma 2020 in 2024 je bila članica UNESCO Nacionalnega odbora za Spomin sveta, je članica IFLA Komisije za digitalno humanistiko in digitalno izobraževanje, od leta 2021 pa je tudi članica Upravnega odbora  Sveta združenja Europeana, ki je del evropske digitalne knjižnice – Europeana.

Za svoje strokovno bibliotekarsko in humanistično delovanje je bila večkrat nagrajena.

Njena mati Jožica Medle je po poklicu slikarka.