Janko VERTIN

Vertin se je rodil v Preski pri Medvodah materi Ivani Vertin. Ker ga je mama zapustila in je postal najdenček, sta zanj skrbela delavec v papirnici Goričane Franc Novy ter žena Marija, roj. Klembas, ki ga je po moževi smrti leta 1917 posinovila. Med letoma 1903 in 1909 je Vertin v Ljubljani obiskoval osnovno šolo, dve leti realko ter do leta 1914 trgovsko šolo.

Med prvo svetovno vojno je bil najprej topniški opazovalec na stopnišču pred cerkvijo na Sveti gori, leta 1917 pa je postal pilot-lovec ter izvidnik na soški fronti. Kljub nevarnosti in slabi opremi (bombe je odmetaval kar ročno) je trdil, da ga ni bilo strah. Na Koroškem se je udeležil bojev za severno mejo, za kar je prejel Koroško spomenico 1918-1919. Od leta 1917 je Vertin iz letala tudi fotografiral in slike zbral v albumu. Med motivi na slikah so letalski posnetki slovenskih in italijanskih naselij (tudi redek posnetek Kopra, ko je bil še otok) ter pokrajin, letala, piloti, orožje, naprave za fotografiranje, razbita letala in mrtvi letalci, pa tudi en avtoportret. Kot je pričal, mu je leta 1918 življenje podaril angleški letalec, ki ga je presenetil med letom, vendar nanj ni streljal. Vertin je zasilno pristal v nekem vinogradu in polomil kolesa letala, Anglež pa ga je še nekajkrat preletel, pomahal v slovo in odletel.

Med letoma 1920 in 1926 je delal kot tajnik v zdravilišču Rogaška Slatina, v naslednjem desetletju v zasebnih podjetjih lastnikov Juga in Narbeshuberja, od 1935 do 1940 pa v arhivu SNG Ljubljana. Stanoval je v ljubljanskih Mostah. Že od začetka prve svetovne vojne je zbiral vojaško gradivo, tako da je do leta 1919 uredil zbirko s 7 000 predmeti. Med vojnama je pridobival vedno nove predmete, tudi zgodnjerimski »vrhniški zaklad«, ki ga je prevzel od vrhniškega policista, ta pa naj bi ga našel pod zemljo ob Ljubljanici. Bil je tudi aktiven pripadnik Sokola (v Rogaški Slatini je leta 1922 postal njegov tajnik, v Mostah pa je vodil dramatični odsek) in Zveze bojevnikov (v Ljubljani je bil njen tajnik). V časopisu omenjene zveze, Bojevnik, je v letih 1933 in 1934 poročal o obisku italijanskih vojaških grobov vzdolž nekdanjega poteka soške fronte, kjer je ugotavljal odlično negovanost in ohranjanje spomina na padle z monumentalnimi kostnicami, kar je bilo v velikem nasprotju z zanemarjenostjo grobov slovenskih vojakov v Ljubljani.

Večkrat je predaval po slovenskih krajih, leta 1933 je s predavanjem o letalstvu denimo nastopil v Tržiču. Bil je tudi odbornik ljubljanskega Fotokluba, v katerem je prav tako leta 1933 priredil predavanje o zgodovini letalstva, kjer je izrazil strah o tem, da prva svetovna vojna človeštva še ni izučila in da se lahko zgodi nova. Svoje fotografije je nekajkrat razstavil na skupinskih razstavah in zanje od časopisnih kritikov prejel pohvale. Jeseni 1941 je postal inspicient ljubljanske Drame, vendar je ohranil visok položaj v Mestnem muzeju. V nerazjasnjenih okoliščinah je uspel rešiti glavo kamnitega spomenika kralja Petra I. Karađorđevića pred ljubljanskim magistratom, delo Lojzeta Dolinarja iz 1931, ki so ga razstrelili Italijani leta 1941. Glava se je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani našla šele aprila 2016. Med vojno je sklenil prijateljevanje s tržaškim muzealcem Diegom de Henriquezom, sicer prikritim antifašistom in pacifistom, ki je kar v času vojne v vojašnici v Pivki ustanovil vojaški muzej ter zbiral italijanski kot tudi partizanski vojni plen. Vertin je s Henriquezom sklenil dogovor o menjavi različnih partizanskih vojaških predmetov za italijanske oz. nemške, tako da sta oba izpopolnila svoji zbirki.

Po znani anekdoti naj bi 9. maja 1945, ko so drugi veselo praznovali, Vertin mrzlično nabiral različne vojne relikte in jih z otroškim vozičkom dovažal v muzej. Osebno ima velike zasluge za ohranjanje okupatorskega, domobranskega in belogardističnega gradiva. Takoj po vojni je kratek čas bil upravitelj gradu rodbine Codelli na Kodeljevem. Potem je med 1945 in 1952 delal kot upravnik Vojnozgodovinskega muzeja Ljubljana, enote današnjega Mestnega muzeja Ljubljana.

Še naprej je zbiral predmete iz druge svetovne vojne in jih nabral okrog 30 000. Podaril jih je Mestnemu muzeju, ta pa jih je leta 1952 predal Muzeju narodne osvoboditve.  Vertin je bil priznan tudi kot izdelovalec maket, kot so slovenske partizanske bolnice in tiskarne, gorenjski plavži in fužine, industrijske naprave v Zenici in Sisku idr. Leta 1947 je bil imenovan za višjega restavratorja.

Še en Vertinov interes je bilo lutkarstvo. Predlagal je ustanovitev Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani, pred njegovo otvoritvijo oktobra 1948 je celo pomagal pri izdelavi odra. Izdeloval je dele lutk, rekvizite in pomagal pri predstavah, kot je Žogica Marogica. Umrl je star 85 let v Ljubljani.