Janko ROGELJ

Rodil se je na Primskovem pri Kranju, kovaču Janezu in kmetici Marijani Švegelj. Osnovno šolo je v letih obiskoval na Primskovem (1901-06) v Kranju (1906–8). V naslednjih štirih letih (1908–12) je hodil na gimnazijo v Kranju. Leta 1912 je zaključil trimesečno šofersko šolo v Pardubicah na Češkem. Leta 1913 je odpotoval s stricem najprej v Kanado in nato v ZDA. Na začetku je opravljal različna fizična dela. Bil je pomočnik pri polaganju novega železniškega tira, delavec v topilnici rude, pekovski pomočnik, pomočnik v tovarni strojnic. Leta 1918 je v Clevelandu postal prvi urednik dnevnika Enakopravnost, nato uradnik (1921–28) v izvoznem oddelku večje tovarne. Od 1928 je bil javni notar in samostojen zavarovalniški zastopnik v Clevelandu. V letih 1919–20 je tudi študiral na Dubuque College (Dubuque, Iowa).

Rogelj se je v Ameriki že zgodaj pridružil slovenskim društvom in organizacijam ter začel dopisovati v slovenske liste. Od leta 1916 je bil devet let predsednik direktorija in direktor 1924 sezidanega Slovenskega narodnega doma na St. Clair Avenue. Med letoma 1918 in 1919 je bil urednik dnevnika Enakopravnost. Leta 1919 je bil med ustanovnimi člani in režiser Dramskega društva Ivan Cankar. Več let je bil predsednik Slovenskega narodnega doma v Clevelandu, predsednik Slovenske narodne čitalnice (1926–32) in od leta 1957 predsednik gospodarskega odbora Ameriške bratske zveze. Bil je tudi prvi in drugi podpredsednik izvršnega odbora Ameriškega narodnega sveta. V Clevelandu je ustanovil dramsko društvo Ivan Cankar, ki ga je več let vodila Avgusta Danilova in mu je bil Rogelj prvi režiser. Dopisoval in sodeloval je pri izseljenskih listih: Glas Svobode, Prosveta in Glas naroda. Bil je stalni dopisnik Nove dobe (od 1949 New Era) in dnevnika Enakopravnost v Clevelandu. Pisal je tudi črtice, pesnikoval v Ameriški družinski koledar (Chicago) itd.

Pomembno je Rogljevo organizacijsko delo med drugo svetovno vojno. Že od leta 1941 se je zavzemal za zbiranje pomoči okupirani domovini, po ustanovitvi Slovensko-ameriškega narodnega sveta pa je bil imenovan za podpredsednika. Od leta 1940 je bil sodelavec in prijatelj Louisa Adamiča. Z njim je bil leta 1949 v domovini. Po Adamičevi smrti se je prizadeval za objektivno oceno njegovega dela in življenja. Od 1953 je R. kot tajnik Spominske ustanove Louisa Adamiča (Euclid, O.) zbiral sredstva za odkup Adamičeve literarne zapuščine, ki so jo potem jeseni 1957 poklonili čitalnici univerze Princeton. O Adamiču je napisal R.: Nova Adamičeva knjiga (Enakopravnost, Cleveland 1953, 28. in 30. apr.); Zadnja Adamičeva pisma (ib. 1956, 27. avg.); Nenapisana knjiga (New Era, Cleveland 1957, št. 1–3). Leta 1972 se je Rogelj vrnil v domovino, kjer je tudi pokopan.

Napisal je knjigo Pričetna zgodovina Slovenskega Narodnega Doma v Clevelandu in Zgodovino Ameriške bratske zveze (1954), snov je zajemal iz spominov na domovino in iz življenja slovenskih priseljencev v ZDA. Članke je objavljal v številnih v Ameriki tiskanih slovenskih časnikih in revijah, po drugi svetovni vojni pa zlasti v Slovenskem izseljeniškem koledarju. Izbor Rogljevih črtic je 1962 izšel v Ljubljani pod naslovom Kruh in srce (uredil Jože Župančič), zbirka pesmi in črtic Skrivnostni klic (1967), zbirka črtic iz življenja ameriških Slovencev Svoji k svojim pa (1973). Najvišjo umetniško raven je dosegel zlasti s črticami, v katerih je opazen smisel za humor in satiro, jedrnat jezik ter izrazit socialni poudarek.