Janko PREMRL

Rojen je bil v narodno zavedni slovenski družini očeta Franca, trgovca, in njegove žene Silve Balanč. Še kot otrok je veliko bral in si, vedoželen in bister kot je bil, širil znanje. Veliko se je učil sam, predvsem jezike, matematiko, zanimala pa ga je tudi astronomija. Vedno je odkrito kazal svojo narodno zavest in antifašistično držo.

Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje na trgovski šoli v Gorici in kasneje na rimski dopisni šoli. Leta 1940 je bil poklican na služenje vojaškega roka v južno Italijo, bil dvakrat na dopustu doma, vendar se z drugega dopusta ni več vrnil, ampak se je 3. februarja 1942 pridružil vipavskim partizanom in si izbral ime Vojko. Zaradi napada na italijanski tovornjak na Nanosu so ga Italijani junija 1942 v Rimu obsodili na smrt, goriška prefektura pa je za njim razpisala tiralico z visoko denarno nagrado za tistega, ki Vojka zajame ali ubije.

Še za čas življenja je postal legendarni primorski partizanski junak in simbol boja. Ko je bil ustanovljen Gregorčičev bataljon, je bil imenovan za namestnika komandanta in postal komandir Zgornjevipavske ter nato Trnovske čete. Njegova četa je bila aktivna v Trnovskem gozdu, v okolici Štjaka, v zgornji vipavski dolini in na črnovrškem. Naloga Vojkovih partizanov je bila tudi, da širijo med zavednimi ljudmi idejo OF. 15. februarja 1943 je bil ob napadu na postojanko italijanskih gozdnih miličnikov v Idrijski Beli hudo ranjen. Po tednu dni trpljenja je ranam podlegel, pokopali so ga na Brinovem griču nad Črnim Vrhom. Okoliščine boja, v katerem je bil ranjen, in njegove smrti so še danes nepojasnjene, saj je Janko Premrl Vojko bil v svoji gorečnosti za pravičnost in enakost, pa tudi kot veren fant, marsikomu trn v peti. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v Šentvid, po koncu vojne pa so ga z drugimi pomembnimi partizanskimi borci pokopali v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.