Janko KRALJ

Rodil se je kot šesti izmed sedmih otrok materi Elizabeti, gospodinji, in očetu Štefanu, zavarovalnemu uslužbencu. Osnovno šolo je obiskoval v Dornberku, gimnazijo v Gorici in Ljubljani. Študiral je v Gradcu, Zagrebu in Ljubljani – smer pravo. V Ljubljani se je povezal v študentsko skupino z imenom Socialni klub, s katero je izdajal glasilo Zora. Sodeloval je tudi v uredništvu časopisa Slovenec. Leta 1921 se je vrnil na rodno Goriško in tu zaradi bolezni pljuč okreval pri svojem nekdanjem katehetu Ivanu Rejcu, tedaj župniku v Vipavskem Križu. Prav Rejec je predstavljal pomemben lik v njegovem življenju – kot opora, dober prijatelj in somišljenik.

Že pred študijem v Padovi, kjer je leta 1925 doktoriral, je bil aktiven na več področjih: sodeloval je pri publikaciji Jadranski almanah, govoril na shodih in urejal časopis Goriška straža. Po vrnitvi iz Padove je nekaj časa delal v uredništvu Malega lista v Trstu, potem pa prevzel uredništvo Goriške Mohorjeve družbe (GMD). Napisal je nekaj knjig in tudi prevajal.
Veliko se je ukvarjal s študijem komunistične misli in morebitnim vplivom komunizma na družbo. Zagovarjal pa je krščanskosocialno smer in bil v letih 1926–1928 član političnega odbora krščanskosocialne skupine. Leta 1928 ga je fašistična oblast obsodila vršenja propagande in bil je konfiniran na otok Lipari. V izgnanstvu se je poročil. Tudi po vrnitvi domov je ostal pod nenehnim nadzorom oblasti in je večinoma deloval podtalno. Prevzel je uredništvo Družine in vodstvo slovenskih krščanskih socialcev na Goriškem. Svoja dela je podpisoval s psevdonimoma Gregor Hrastnik ali Ivan Križar.

Že leta 1932 je moral spet zapustiti Goriško – tokrat je odšel v Milano in tam prebil štiri mesece. Ko se je vrnil, je nadaljeval svoje delo pri GMD, jo zastopal v javnosti in poskrbel, da so izdaje v slovenskem jeziku dosegle tudi slovenske izseljence v tujini. Družbo je popeljal skozi krizno obdobje, ko je bil ves slovenski periodični tisk prepovedan in so bila slovenska društva pod stalnim nadzorstvom in pritiskom fašistične oblasti.

Pomembno vlogo mu pripisujejo pri obrambi obtoženih v množičnih aretacijah iz leta 1941, poznanih pod imenom II. tržaški proces. Oblasti so aretirale 60 ljudi in jih obtožile politične izdaje. Viri navajajo, da je Kralj obtoženim priskrbel zagovornika in napisal osnutek obramb. Za obtožence naj bi se zavzemal tudi prek svojih vez in poznanstev iz Vatikana.
Ob začetku druge svetovne vojne se je Kralj opredelil proti revoluciji in komunizmu in vstopil v Slovensko ljudsko stranko (SLS). Označen je bil za sovražnika narodnoosvobodilne organizacije, proti njemu so izdali tudi nalog za likvidacijo. Leta 1943 se je umaknil pred komunisti in Nemci v Rim z željo, da bi navezal stike z ameriškimi in angleškimi zavezniki. Tam se je pridružil politikom SLS. Skupaj so si prizadevali za osvoboditev Slovenije in preprečitev komunizma. Konec leta 1944 je zbolel za pljučnico in umrl. Njegov grob je v Rimu na pokopališču Campo Verano.