Janko BREJC

Gimnazijo je obiskoval v Celovcu in Ljubljani. Leta 1895 je doštudiral pravo na Dunaju. Postal je odvetniški koncipient v Ljubljani. Na volitvah v deželni zbor leta 1901 je bil izvoljen v okraju Kranj-Škofja Loka. Mandat je odložil leta 1903, ko se je zaradi spora z Iv. Šušteršičem preselil v Celovec, kjer je bil odvetnik.

Na Koroškem se je posvetil političnemu in prosvetljenskemu delu za Slovence. Boril se je za slovenski jezik v uradih, šoli in javnem življenju. Moderniziral je Koroško slovensko stranko in jo pridružil Vseslovenski ljudski stranki. Bil je eden od voditeljev deklaracijskega gibanja na Koroškem. Po koncu prve vojne je bil član delegacije Narodnega sveta SHS pri razglasitvi zedinjenja 1. decembra 1918 v Beogradu. Pri Narodni vladi (deželni vladi) je bil najprej imenovan za poverjenika za notranje zadeve, od 20. januarja 1919 dalje pa je bil njen predsednik. V času njegovega predsedovanja se je 24. aprila 1920 na Zaloški cesti v Ljubljani zgodil krvavi spopad z demonstranti. Poleti leta 1920 je zaradi nesoglasij pri pripravah na plebiscit odstopil z mesta predsednika vlade.

Objavljal je v Miru, Slovencu in Socialni misli. Souredil je knjigo Aus d. Vilajet Kärnten, ki je izšla leta 1913 v Celovcu. Od leta 1906 dalje je bil odbornik Mohorjeve družbe. Bil je med soustanovitelji Slovenskega šolskega društva na Koroškem. Leta 1919 je bil odlikovan z redom sv. Save.