Janko BARLE

Oče Ivan je bil učitelj in z ženo Ivano sta imela devet otrok. Ko je imel Janko tri leta, se je družina preselila iz Budanj v Belo Krajino, v Podzemelj. Nižjo gimnazijo je končal leta 1884 v Novem mestu, šolanje je nadaljeval v Karlovcu in leta 1892 zaključil bogoslovje v Zagrebu. Že naslednje leto je začel delati v nadškofijski pisarni v Zagrebu in bil od 1913 tajnik zagrebške nadškofije, od 1916 kanonik stolnice v Zagrebu, ravnatelj nadškofijske tiskarne in predsednik Cecilijanskega društva za hrvaške škofije. Bil je tudi član JAZU in član Društva hrvaških književnikov. Velja za reformatorja hrvaškega cerkvenega petja.
Čeprav je živel in delal v Zagrebu, se je redno vračal v Slovenijo.

V svojih začetnih, zgodnjih delih je bil povezan s slovensko kulturno sfero. Prva leta je v slovenske liste redno poročal o hrvaških in srbskih knjižnih novostih in v letih 1897–1899 objavil par krajših črtic. Bil je tudi dopisnik Slovana, Zvona in Slovenca (črtice in prevodi iz češčine). V Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko je 1893 do 1905 napisal vrsto zgodovinskih, v Dom in svetu (1892, 1899) in Ljudski mladini Slovenije (1889 – 1893) pa narodopisnih prispevkov. Še kot osnovnošolec v Podzemlju v Beli Krajini je Štreklju pošiljal ljudske pesmi (ŠZ IV. a, 7) in povedko ter tri uganke (ŠZ 7/27; 9/146. 156,8).  V Podzemlju je zbiral ljudsko izročilo ter objavil razpravo o ženitovanjskih šegah v Beli krajini in o belokranjskih pisanicah. Objavljal je v Dolenjskih novicah, Vrtcu, Domu in svetu. Od 1895 naprej pa je pretežno pisal v hrvaške liste, posebno članke iz hrvaške cerkvene zgodovine. Leta 1921 je postal dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Raziskoval je starejšo hrvaško in slovensko glasbo in na to temo napisal številne razprave; med drugim o zborniku latinskih in hrvaških cerkvenih pesmi v treh izdajah (Cithara octochorda), razpravi o Pavlinski pesmarici in o Antonu Foersterju. Zelo so ga zanimala tudi slovenska rastlinska imena, pri tem pa navedel tudi vire oziroma kraje, od koder so bila. Objavil jih je v Prinosi slovenskim nazivima bilja.