Janez POLDA

Kot smučarski skakalec je bil predstavnik modernega načina skakanja. Med smučarskim poletom je roke iztegnil nazaj, za kar je dobival celo nižje ocene. Zaslužen je za slavo in predstavitev Mojstrane, Gorenjske in Slovenije. Kot je sam poudarjal, je nastopal za “nacion” (narod). Do prezgodnje smrti je opravljal poklic lovca. Ob velikih skakalnih uspehih velja omeniti tudi njegove hude duševne stiske zaradi družbenega okolja, ki ga je ob njegovih velikih uspehih kovalo v zvezde, potem pa pahnilo v osamljenost in skoraj v pozabo. Po tragični smrti je bil pokopan na pokopališču na Dovjem. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je osvojil več državnih naslovov, bil je trikratni olimpijec in dvakratni udeleženec svetovnih prvenstev (ZDA: Lake Placid, Švedska: Falun). Na olimpijskih igrah je prvič nastopil v St. Moritzu leta 1948, kjer je bil zastavonoša na uradni predstavitvi jugoslovanske delegacije. V olimpijski tekmi je kot debitant zasedel 41. mesto. Drugič je nastopil na OI v Oslu 1952 in osvojil 16. mesto. V tretjem nastopu na OI v Cortini d’Ampezzo leta 1956 je dosegel 24. mesto. Državne naslove je osvojil v letih 1948-1949 in 1951-1955 (1948 Planica, 1949 Planica, 1951 Kranjska Gora, 1952 Planica, 1953 Bohinj, 1954 Delnice, 1955 Ravne). Leta 1949 mu je v Planici tudi uspel rekorden skok 86 metrov, ki se je obdržal do 15. marca 1964. Tekmovanja v Planici se zaradi reprezentančnih obveznosti ni mogel udeležiti leta 1950.Dosegel je neuradne jugoslovanske rekorde v poletih 1948 (103 in 109 metrov) in 1950 (114 metrov). Leta 1948 je v Planici skočil 120 metrov, kar je bil tedaj najdaljši skok na svetu, vendar je ob doskoku podrsal.