Janez MRDAVŠIČ

Janez Mrdavšič je obiskoval osnovno šolo od prvega do petega razreda v Črni, šolanje je leta 1940 nadaljeval v meščanski šoli v Mežici. Že leta 1941 (junija) so Mrdavšičevo devetčlansko družino odpeljali v zbirno taborišče Šentvid nad Ljubljano in od tam v izgnanstvo v Srbijo, kjer so preživeli štiri leta. Takoj po vrnitvi iz izgnanstva se je vpisal v tečaj za dijake, ki so med vojno hodili v nemške šole in so morali svoje znanje dokazati tudi v slovenščini. Po opravljenem izpitu se je vpisal v četrti razred nižje gimnazije v Mežici. Leta 1946 je nadaljeval šolanje v ravenski gimnaziji, kjer je kot brigadir sodeloval tudi pri gradnji novega poslopja gimnazije. Po študiju slavistike v Ljubljani je leta 1956 prejel Prešernovo nagrado za diplomsko nalogo o Prežihovi Jamnici. Po koncu študija je odslužil vojaški rok in se leta 1957 odločil za poklic gimnazijskega profesorja na ravenski gimnaziji. Tu je poučeval dvaindvajset let. Po prigovarjanju dr. Franca Sušnika je leta 1979 prevzel ravnateljstvo Koroške osrednje knjižnice in jo vodil do upokojitve leta 1994. Kot ravnatelj je vse knjižnice Mežiške doline združil v enotno knjižnico. Posebno skrb je namenjal domoznanstvu. Razvoj in delo knjižnice je predstavil javnosti z brošuro o knjižnici, ki je izšla leta 1989. Vse njegove ostale funkcije so bile povezane z njegovo poklicno in ljubiteljsko kulturno dejavnostjo. Bil je predsednik Občinske kulturne skupnosti Ravne in član republiškega odbora Prežihovega sklada. Od vsega začetka je sodeloval pri pripravah za Vorančeve slavnosti 1979, prav tako pri obnovi Prežihove bajte, ki jo je, urejeno v spominski muzej, tudi predal namenu. Bil je slavist in vsestranski ustvarjalec. Raziskoval je literarno delo Prežihovega Voranca. Ob devetdeset- letnici njegovega rojstva je leta 1983 objavil razpravo, ob stoti obletnici pa je bil sourednik zbornika Prežihov Voranc. Mrdavšič je opravil pomembno delo tudi kot pobudnik za izid ali tudi kot urednik mnogih publikacij. Med njimi so najpomembnejše Spomeniki in spominska znamenja NOB v Mežiški dolini (1990), fotomonografija Milana Pajka Mežiška dolina (1993), in gimnazijski zbornik Med Peco in Pohorjem 3 (1986), kot član uredniškega obora pa je sodeloval tudi pri Zgod(b)ovini (ob 50-letnici Gimnazije Ravne). Njegovo literarno ustvarjanje sega že v čas mladosti. Že kot dijak nižje gimnazije v Mežici je napisal nekaj utrinkov iz življenja v izgnanstvu. Njegove objavljene črtice v Pionirju in Mladinski reviji, je Mladinska knjiga leta 1975 izdala v knjigi Utrujeno otroštvo. Leta 1997 pa je izšlo literarno delo Skozi soteske, v katerem avtor opisuje svoje otroštvo od rojstva do mature. Kot profesor slavistike se je zanimal tudi za jezikoslovje in posegel na področje imenoslovja. Ukvarjal se je z raziskovanjem krajevnih in domačih imen in svoje izsledke objavil tudi v knjižici Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem (1988), v letu 2001 pa v večjem obsegu v delu Krajevna in domača imena v Mežiški dolini.