Ivan MACUN

Slovstveni literarni zgodovinar, publicist in profesor Ivan Macun se je rodil v Trnovcih, v župniji Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, nato v Gradcu študiral filologijo in pravo. Kot profesor je poučeval v gimnazijah v Celju, Trstu, Zagrebu, Ljubljani in Gradcu.
Bil je privrženec ilirizma. Za Stanka Vraza je zbiral slovenske ljudske pesmi, se zavzemal za ustanovitev vseučilišča v Ljubljani, za zedinjenje vseh Slovencev v eni deželi in za zedinjenje Slovencev z Iliri. Leta 1848 je začel sestavljati jugoslovansko krestomatijo, ki bi obsegala izbor jugoslovanske literature, pesništva in proze. Tako je leta 1850 v Trstu izšlo Cvetje slovenskiga pesničtva s kratkim uvodom o poetiki kot prvi del antologije Cvetje jugoslavljansko z dodanimi cveti iz drugih slavjanskih vertov. Delo poleg strokovnih razprav vsebuje tudi ljudske pesmi, pesmi Vodnika, Vrbančana, Šamperla, Prešerna, češke, originalne srbske in hrvaške ter druge pesmi. Je prvo delo te vrste v našem slovstvu, ki prinaša primere iz narodnega pesništva in 62 jugoslovanskih pisateljev. Ker je bilo delo deležno negativne kritike, nadaljevanja, ki bi vsebovalo Cvetje ilirskega pesništva, Macun ni nikoli izdal, zanj namenjeni uvod z naslovom Kratko krasoslovje pa objavil leta 1852 v srbohrvaškem jeziku.
Po tem neuspehu se je Macun lotil pisanja šolskih knjig (leta 1853 je izšla Kratka slovnica jezika gerčkoga, leta 1854 pa Kratka slovnica jezika nemačkog) in svoje politične, jezikoslovne, šolske, potopisne in življenjepisne sestavke objavljal v različnih slovenskih, hrvaških in nemških listih. Leta 1863 je v Gajevih Narodnih novinah objavil Kratak pregled slovenske literature sa dodanim riečnikom za Slovence s pesmimi Vodnika, Prešerna in Koseskega. Snoval je tudi razpravo o razvoju slovenske slovnice, 1865 pa na Dunaju objavil Theoretisch-praktische Grammatik der ilirischen Sprache, wie solche in Kroatien, Slavonien, Dalmatien und der Militärgrenze üblich ist – temeljito predelavo 4. izdaje Fröhlichove Theoretisch-praktische Grammatik der ilirischen Sprache. Od leta 1872 je slovenil štajerski deželni zakonik in uradni list, leta 1883 pa objavil svoje najobširnejše delo Književna zgodovina Slovenskega Štajerja. V njem obravnava pisatelje, ki so se rodili in ustvarjali na Štajerskem, upošteval pa je tudi tiste, ki niso rojeni Štajerci, a so na Štajerskem trajno in vplivno delovali v korist slovenščine.