Ivan KACIJANAR

Že kot mladenič se je izkazal kot poveljnik kranjske lahke konjenice v bojih proti Turkom. Leta 1524 je poveljeval vojski iz dežele Kranjske v boju proti Turkom. Leta 1525 je poveljeval vojski proti upornim štajerskim kmetom. Leta 1527 je na hrvaškem volilnem saboru za kralja zastopal Ferdinanda I. Habsburškega. Med leti 1527-28 je bil vrhovni poveljnik vojske nadvojvode Ferdinanda I. Habsburškega, ki je v bitki pri Košicah premagala ogrskega protikralja Ivana Zapoljo. Njegov največji vojaški podvig je bil sodelovanje pri obrambi Dunaja pred Turki, kjer je poveljeval vojski, ki je branila trdnjavo pri tkim. »koroških vratih« in je od 9.-12. oktobra 1529 odbil tri silovite naskoke Turkov. Med drugim turškim naskokom je sam posekal dvanajst turških vojakov. Po neuspešnem tretjem turškem napadu, se je vojska sultana Sulejmana morala umakniti na Ogrsko. Ivan Kacijanar jim je sledil, zajel je dragocen turški plen in veliko ujetnikov. Leta 1530 je postal kranjski deželni glavar in vrhovni poveljnik krajiških čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Leta 1537 je bil vrhovni poveljnik vojske, ki je imela nalogo Turkom vzeti osvojeno ozemlje v Slavoniji in Dalmaciji. Imel je načrt iztrgati Slavonijo iz rok Turkov. Usodno zanj je bilo neuspelo obleganje Osijeka. Na tej vojaški akciji je poveljeval 48.000 glavi vojski. Vojsko so razjedale notranje razprtije med poveljniki in hudo jesensko deževje. Po neuspelem obleganju Osijeka se je umaknil. Turki so zapuščene čete 9. oktobra 1537 uničili pri Gorjanih in pri tem zaplenili ves tabor z znamenitim velikim topom »Kacijanerico« vred. Bil je poklican v Krems, kjer so ga kljub kraljevemu varstvenemu pismu obtožili veleizdaje. Zaprt je bil v zaporu na Dunaju. V zaporu je spoznal, da je padel v kraljevo nemilost in je pobegnil na Hrvaško v Kostajnico na Uni. Tu je bil obtožen, da se je pogajal o predaji mesta Turkom. Tudi s cesarjevim privoljenjem ga je dal knez Nikolaj Zrinski 27. oktobra 1539 ubiti. Njegove posmrtne ostanke so prepeljali v Gornji grad na Štajerkem, kjer jih je dal njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati. Postavil mu je lep nagrobni spomenik. Ivan Kacijanar si je v vojski pridobil precejšnje bogastvo. Med drugim je bil solastnik družbe, ki je prevzela rudnik srebra in svinca Gvozdansko na Hrvaškem.