HROVATIN, Enzo

Glasbeni začetki Enza Hrovatina segajo v njegova najstniška leta, ko je sodeloval z glasbenima skupinama Ideja in Nočni skok. Večjo prepoznavnost je dosegel leta 1982, ko je kot kitarist in vokalist postal del legendarne glasbene skupine Faraoni. Ti so bili v svojih začetkih spremljevalna skupina Oliverja Dragojevića, Tereze Kesovije in Miša Kovača. Prekrižarili so celotno tedanjo Jugoslavijo ter se nato v celoti posvetili avtorskemu delu z izdajo devetih avdio in CD zgoščenk. Svoj razcvet so doživeli v 90-ih letih, ko so postali pravi glasbeni fenomen. V vseh teh letih so imeli številne nastope na malih in velikih odrih doma in v tujini. Svoj uspeh so kronali tudi s trikratno zmago na tradicionalnih Melodijah morja in sonca, in sicer leta 1992 s pesmijo E tristemente, leta 1994 s pesmijo Mi ljudje smo kot morje ter leta 1997 s pesmijo Kar je res, je res (… kriva je trava). Večino skladb sta za ansambel napisala Enzo Hrovatin in Ferdi Maraž. Nanizane so bile številne uspešnice, med drugim Solinar, Ne bom pozabil na stare čase, Ti znaš, Tu je moj dom, Peškador. Leta 1997 so prejeli tudi zlatega petelina za najboljšo pop skupino.

Pesem Solinar je bila in je še vedno Izolanova največja uspešnica. S to so Faraoni leta 2001 sodelovali na Melodijah morja in sonca, katera kljub vrhunski izvedbi ni prejela zmagovalne lente. Sčasoma je postala izjemno priljubljena ter s tem prejela naziv ene najlepših slovenskih pesmi. V tistem času je Enzu Hrovatinu veliko oboževalcev nadelo nadimek »solinar«, pesem je moral izvajati na čisto vsakem koncertu. S skupino Faraoni je nastopal celih 27 let, po razhodu so se še vedno zbirali za kakšen skupen projekt. Vsestranski umetnik je nekoč izjavil: »Včasih je treba iti narazen, in potem čas prinese nekaj lepega«.

Po razhodu ansambla se je kot kantavtor podal na samostojno glasbeno pot. Čutil je potrebo uglasbiti pesmi v izolskem dialektu, to je pred mnogimi leti obljubil tudi svoji babici. Tako je aprila leta 2011 izdal samostojni kantavtorski prvenec z naslovom Volaria dismentegarte (»Rad bi te pozabil«), s katerim je na nek način postavil spomenik Izoli in Izolanom. Nekaj besedil je napisal sam, eno pesnica Astrid Benko ter kar nekaj Dorina Beržan. Glasba na plošči  vsebuje 12 avtorskih pesmi, ki pripovedujejo preproste zgodbe o resničnem življenju, ljubezenskih bolečinah, radosti in trpljenju. Je pop glasba za vse generacije. Kot samostojni izvajalec je leta 2012 nastopal na Melodijah morja in sonca s pesmijo Nostalgico ritmo, kjer je prejel nagrado strokovne žirije za glasbo. Aprila leta 2014 je na Radiu Koper v studiu Hendrix na živem koncertu kot gost oddaje Radio Live!  skupaj s skupino Negratenera posnel zadnjo zgoščenko njegovih 13-ih znanih melodij v novi preobleki. Ime skupine izhaja iz vrste vina, ki ga je pripravljala glasbenikova babica. Ravno babica je bila tista, ki mu je v času svojega življenja nudila podporo in vero vanj.

Enzo Hrovatin je kljub temu, da je na željo mame Anite zaključil srednjo kovinarsko šolo, živel kot glasbenik. Poleg glasbe je gojil še druge strasti, med drugim risanje energijskih slik. Tako je bila leto dni pred njegovo smrtjo organizirana razstava njegovih slik v Placu Izolanov, kjer se je zbrala skoraj celotna Izola.

Izolski umetnik je tako skladal kot tudi risal v trenutkih navdiha. Rad je pisal skladbe, ki so izvirale iz njegovega življenja in izkušenj. Zanj je bila glasba univerzalen jezik, ki ne potrebuje prevoda. Nekoč je izjavil, da je »proces nastajanja pesmi podoben rojevanju otroka«. Imel je značilno mediteransko energijo in nalezljiv nasmeh. Bil je umetniška duša od glave do pet.

Po dolgotrajni bolezni je legendarni Izolan umrl v 61. letu starosti.