R. 12. febr. 1824 na Dunaju, u. 26.4.1899 na Dunaju. L. 1845 je končal študij prava na Dunaju. Po stricu Francu Jožefu Hanibalu Hohenwartu, znanem prirodoslovcu, je na Kranjskem podedoval posesti. Bil je uradnik v Ljubljani (1845-1855), kranjski deželni glavar (1860-1861), koroški deželni predsednik (1866-1868), l. 1871 pa je postal predsednik avstrijske vlade, vendar je na tem položaju ostal le osem mesecev. Z njegovim padcem je propadel načrt federalistične prenove monarhije, kar bi za Slovence pomenilo uresničitev narodnostnih pravic in zahtev. Že l. 1873 je bil prvič izvoljen za državnega poslanca kmečkih občin Kranj, Kamnik, Radovljica; ponovno za obdobje 1890-1897. Ljubljano in kranjsko trgovsko zbornico je v dunajskem državnem zboru zastopal v obdobju 1885-1890. V slovensko politično življenje se je najbolj vsidral v l. 1873-1897, ko je v poslanski zbornici avstrijskega parlamenta vodil po njem imenovani poslanski klub, znan tudi kot Pravna stranka, Desni center, Konservativni klub. Člani kluba so bili predvsem nemški konservativci in slovenski poslanci, pa tudi hrvatski poslanci iz Istre in Dalmacije, italijanski konservativci, del bukovinskih Romunov, nekaj Čehov in konservativni veleposlaniki iz Češke. Po padcu vlade Eduarda Taaffeja l. 1893, ki jo je klub podpiral, jih je v klubu ostala le še polovica.
- Branko Marušič: Sto slovenskih politikov 2002, str. 76-77 – s sliko.
