Leta 1904 so ga vpoklicali k vojakom v 17. pehotni polk. Po končani triletni vojaški službi je do začetka prve svetovne vojne opravljal poklic rudarja. Avgusta 1914 je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko kot desetnik v rezervi v 17. pehotnem polku, nato pa je bil povišan v četovodjo in poslan v Galicijo, kjer je bil kmalu težko ranjen. Po okrevanju je poleti 1915 s 17. pehotnim polkom odšel na soško bojišče, kjer je junija in julija sodeloval v bojih pri Doberdobu. Tu je bil ponovno ranjen, vendar tudi odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Med hudimi boji poleti 1918 na planoti Sette Comuni je bil ranjen še tretjič. Ob koncu prve svetovne vojne je bil odlikovan tudi z zlato medaljo za hrabrost, in sicer za uspešno izveden napad na italijanske položaje v soteski Assa.
Po prvi svetovni vojni je Mihael Hočevar kljub svoji šestdeset odstotni invalidnosti še naprej opravljal poklic rudarja, saj ni prejemal invalidske pokojnine, preživeti pa je moral sebe, ženo in sina. V času druge svetovne vojne je vsak prejemnik zlate medalje za hrabrost ob vstopu v nemško vojsko prejel čin poročnika in postal oficir. Kar pa se ni zgodilo pri Hočevarju. Razlog za to ni znan; morda ni vstopil v nemško vojsko ali pa se ni strinjal z nacističnim režimom. Po drugi svetovni vojni so Hočevarjevi živeli v Leobnu in okolici.
Steiner, J. C. Heldenwerk 1914–1918: die Träger der Goldenen Tapferkeitsmedaille und der Goldenen Tapferkeitsmedaille für Offiziere im Ersten Weltkrieg. Wien; Frankfurt; Znaim: Institut für Auszeichnungswesen und Uniformkunde, 2010.
Poštrak, A. in Kalan, B. Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar!: Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni. Kranj: Gorenjski muzej, 2015.
