Herman II. CELJSKI

Rojen je bil celjskemu grofu Hermanu I. in materi Katarini, hčerki Stjepana II. Kotromanića, bosanskega bana. Po očetovi smrti v letu 1385 in smrti bratranca Viljema (1392) je sam vodil celjsko dinastično hišo in se izkazal za izrednega politika, ki je spretno izrabljal nesoglasja v hiši Habsburžanov in vladarske spore med Luksemburžani in Habsburžani. S pridobitvijo obsežnih posestev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Ogrskem, v hrvaškem Zagorju in Slavoniji ter s sklepanjem pomembnih sorodstev in zavezništev je ustvaril mogočno materialno podlago za izreden vzpon celjske dinastije.

Politično ali sorodstveno se je povezal z najvplivnejšimi osebnostmi tega dela Evrope (ogrskim in nemškim kraljem in cesarjem Sigismundom Luksemburškim, poljskim kraljem Vladislavom Jagielom, bosenskim kraljem Tvrtkom II. itd.) in gojil jasno vizijo – postati državni knez – biti torej podložen samo kralju. Več kot dobro izhodišče torej za kasnejše poseganje po kroni. Tega sam ni dočakal, sta pa njegova potomca, sin Friderik II. in vnuk Ulrik II., postala državna kneza samo leto dni po Hermanovi smrti; hkrati je bila ustanovljena tudi Celjska kneževina.

Habsburžani torej niso bili več njihovi gospodarji – postali so jim enakovredni in so z njimi sklenili dedno pogodbo, po kateri eden prevzame posesti drugega, tistega, ki ne premore moškega potomca. Kot spreten pogajalec je Herman II. opravljal vlogo najpomembnejšega diplomata, ki ga je Sigismund Luksemburški pošiljal po takratni Evropi in je bil član prestižnega viteškega Zmajevega reda.

Enako diplomatski in neizprosen kot na zunanjem področju je bil Herman II. v svoji lastni družini. S trdo roko je »discipliniral« sina Friderika in uspel vnuka Ulrika II. odtegniti “kvarnemu” očetovemu vplivu. Ulrik je uspešno nadaljeval dedovo poslanstvo – toda tvegane igre ni preživel. Z njegovo smrtjo je sledil hiter zaton Celjskih in na njihovo mesto so stopili po dedni pogodbi Habsburžani.

Bliskovit vzpon, spletke, politična in vojaška drznost, tragično zatrte ljubezni in tragičen propad dinastije so že zgodaj dobili razsežnosti mita – tako v ljudskem izročilu kot v literaturi. Herman II. je upodobljen kot utelešenje volje do moči, ki jo simbolizira Novačanov stavek: “Ne božja, moja volja naj se zgodi!”.