Herman GVARDJANČIČ

Po šoli za oblikovanje je Gvardjančič študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani (1963–1964), nato slikarstvo na Akademiju za likovno umetnost v Ljubljani (1964/65–1968). Diplomiral je pri prof. Maksimu Sedeju, magistriral pa pri prof. Zoranu Dideku leta 1970. Študijsko je potoval na Poljsko (1974) in v Nemčijo (1977). Od leta 1971 je služboval po osnovnih šolah, med letoma 1987 in 1997 je bil profesor risanja in slikanja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Od leta 1997 je profesor risanja in slikanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova dela se nahajajo v več zbirkah tako v Sloveniji kot tujini (Karlovec, Sombor, Reka, Zagreb, Beograd, Gradec, Kunsan, Lizbona, Hirošima, Tokio, Dunaj). Za svoje delo je prejel 1981. leta nagrado Prešernovega sklada, 1988. leta Groharjevo nagrado, leta 1990 pa Jakopičevo nagrado. Razstavlja tako doma kot v tujini. Priredil je več kot 76 samostojnih razstav. Živi in dela v svojem rojstnem kraju.
Gvardjančič je predstavnik slovenskega poznega modernizma, nekateri (T. Brejc) pa njegovo slikarstvo umeščajo med t.i. temni modernizem. Bolj kot na abstraktnem temeljijo njegova dela na izkušnjah predmetnosti; prvenstveno se posveča risbi in slikarstvu. Slika v tehnikah olja na platno, akrila in akvarela. V času novih medijev vstraja pri tradicionalnih slikarskih načinih, posebno pozornost pa namenja kompozicijski uravnoteženosti ter barvemu podajanju motivike. Gvardjančičevo ustvarjanje v 70. letih zaznamuje krajina: sprva jo je koncipiral popartistično (Cesta, Figura v pokrajini), kasneje je prešel v fotorealizem (Cumulus, Južno nebo, Superpanorama), proti izteku desetletja pa jo je povsem poenostavil (cikel Tipične krajine, serija slik Trave, sliki Regrat in Sence). Leta 1976 je sodeloval na Beneškem bienalu in 1977 na Mednarodni izložbi likovnih umetnosti v Beogradu. Leta 1978 je razstavljal na 12. mediteranskem bienalu v Aleksandriji, leta 1988 pa v pariški galeriji Art Ko ter v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer se je predstavil s pregledno razstavo.
Med letoma 1982 in 1985 so nastali ciklusi risb, slik in akvarelov (In memoriam, Reminiscence). Leta 1983 je ustvaril znane cikle risb in slik z naslovi Hiša samomorilke Silve, Verjetni kraj samomora, Samomorilkina ograja in Intime. 1984. leta zaokroži serijo slik s ključnim delom (Hiša samomorilke Silve). V obdobju 1983–1989 je nastajal ciklus Hiše in Slovenae, z domovinsko tematiko (ob grožnji s tako imenovanimi Skupnimi jedri). Leta 1991 je razstavljal na razstavi Kunst Europa v Siegnu. Istega leta sta nastali sliki Solea in Saita (na temo glasbe Milesa Davisa). Na dan osamosvojitve Slovenije (25.6.1991) nastane slika Slovenski grb. V obdobju 1997 – 2005 je ustvarjal pod vtisom glasbe Nico (Christa Paffgen – Nico je bila nemška pevka in glasbenica). Leta 2008 je imel v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani, Mestni galeriji v Ljubljani in v Galeriji sodobne umetnosti v Celju hkrati pregledno razstavo z naslovom Zapisi. Ob tej priliki je izšla tudi njegova monografija. Med letoma 2008 – 2010 je slikal ciklus Mračenja in Sigur Ros (Sigur Ros je glasbena skupina iz Reyjkjavika).