GROHAR, Ivan

Slovenski slikar, poleg Riharda Jakopiča najpomembnejši med slovenskimi impresionisti. Spada v sam vrh slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Vidno je vplival na razvoj slovenskega slikarstva, ko je skupaj z ostalimi impresionisti prelomil z realistično tradicijo 19. stoletja in utiral pot moderni umetnosti. Zapustil nam je nekaj vrhunskih del, povezanih s Škofjo Loko in okolico.

Rodil se je v kajžarski družini, že kot otok je pokazal nadarjenost za likovno izražanje. V mladosti se je preživljal s kmečkimi opravili, se leta 1888 šolal pri slikarju M. Bradaški v Kranju in A. Milanesiju v Zagrebu, nato pa služil vojsko. V letih 1892-1895 je obiskoval Deželno risarsko šolo v Gradcu, leta 1894 opravil sprejemni izpit na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti, vendar zaradi pomanjkljive izobrazbe tja ni bil sprejet. V Škofji Loki si je leta 1896 uredil atelje in se skušal preživljati s cerkvenimi naročili. Od leta 1995 je večkrat bival v Münchnu, kjer je na pobudo R. Jakopiča leta 1899 obiskoval slovito slikarko šolo Antona Ažbeta. Tu je prišel v stik s sodobnimi evropskimi tokovi in spozanalše Mateja Sternenain Matijo Jamo. V Ljubljani je bil v okviru Slovenskega umetniškega društva dejaven pri pripravi 1. in 2. slovenske umetniške razstave leta 1900 in 1902. Leta 1904 je na Jakopičevo pobudo v uglednem salonu Miethke na Dunaju pripravil odmevno razstavo slovenskih impresionistov, zbranih v umetniškem klubu Sava. V letih 1902 -1906 je skupaj z Jakopičem in Sternenom slikal v oklici Škofje Loke, ki je po zaslugi impresionistov postala »prizorišče rojstva moderne slovenske umetnosti«. Po defravdacijski aferi, ki ga je zaznamovala v slovenskem prostoru, si je prizadeval za razstave in s tem za naklonjenost občinstva v tujini. Skupaj s tovariši je uspešno razstavljal v Beogradu, Sofiji in Trstu. Vrsto let je živel na robu lakote, pomanjkanja in izčrpanosti. Kljub temu ni izgubil upanja v prihodnost. Notranjo moč je črpal iz domačega okolja in naravnih lepot, poveličevanja kmečkega dela, vere v lepšo bodočnost. Zlomila ga je šele neozdravljiva bolezen, ki mu je vse od leta 1908 uničevala telesno zdravje in delovno vnemo.

Slikal je nabožne motive, krajine, portrete in prizore iz vaškega življenja. Po začetnem obdobju je prekinil z akademsko tradicijo in se od idealističnega realizma usmeril k impresionizmu. V njegovih delih se prepletajo simbolistične vsebine, odlikuje ga prefinjen smisel za barvo in posebna tehnika slikanja, ki jo je izpeljal iz del mladostnega vzornika Giovannija Segantinija. Slikarjev slogovni razvoj: münchensko obdobje (1900-1901), segantinijevska faza (1902-1904), poudarjena impresionistična izkušnja (1904-1906), vrh impresionistične faze v letu 1907 in zadnje, monumentalno obdobje poznih figuralnih del (1907-1910).

Razstavljal je v Ljubljani (1900,1902, 1908, 1909, 1910), Zagrebu (1901, 1910) na Dunaju (1904 in 1905), v Beogradu (1904, ko je bil odlikovan z redom Sv. Save in 1907 ), Berlinu (1905), Londonu (1906), Sofiji (1906) Trstu (2007), Varšavi (2008), Krakovu (1908), posthumno so bila njegova dela na ogled na številnih razstavah doma in v tujini. Kritika je njegovega Sejalca takoj, ko ga je prvič razstavil v Trstu, prepoznala kot mojstrovino, kar pomeni začetek uveljavljanja mlade slovenske umetnosti na domačih tleh. S projiciranjem ideoloških vsebin v sliko ga je povezala s slovensko zgodovinsko izkušnjo, tako da je postal nacionalna ikona, podoba slovenskega nacionalnega mita.