FREYSEISEN, Jurij

Člani rodbine Freyseisen se na ozemlju gornjegrajske gospoščine pojavijo v prvi polovici 16. stoletja. Opravljali so različne službe za ljubljansko škofijo. Jurijev oče, Lenart Freyseisen, se v davčnem seznamu za leto 1569 pojavlja kot posestnik v vasi Luče. Ni znano točno, katera vaška hiša je to bila, razen da je bilo njeno hišno ime Kukec. Oče jo je zapustil svojemu sinu, ki je bil takrat že opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu, ta pa jo je prodal, v hiši pa se je izmenjalo še nekaj lastnikov.

Jurij je kot novinec vstopil v reinski cistercijanski samostan pri Gradcu okrog leta 1560. Kot menih se prvikrat omenja v dokumentu z dne 17. septembra 1567, v katerem je opat Jernej Grudenegg med drugim prosil sekovskega škofa Petra za podelitev prvega višjega kleriškega reda (subdiakonata) Juriju Freyseisnu. Naslednji red je dobil 15. decembra 1568, ko ga je opat priporočil za prejem diakonata. Čez pol leta, 1. junija 1569, pa ga je opat priporočil za prejem mašniškega posvečenja (prezbiterata). Jurij je v samostanu kmalu prevzel pomembno duhovno funkcijo, saj se 18. maja 1571 omenja že kot namestnik priorja Lavrencija. Zaradi dobre gospodarske sposobnosti so mu nadrejeni kmalu poverili kar dve službi v samostanskem gospodarstvu, in sicer delo ekonoma in hkrati tudi delo kaščarja. Po smrti dotedanjega opata so menihi 20. aprila 1577 presenetljivo soglasno izvolili Jurija Freyseisna za novega predstojnika.

Zaradi njegovih sposobnosti ga je generalni opat Edmund de la Croix imenoval za generalnega vikarja in vizitatorja samostanov na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvaškem, Ogrskem, v Slavoniji in v delu Avstrije. Pod njegovo okrilje so med drugim spadali tudi naši samostani v Stični, Kostanjevici in v Vetrinju. Nekaj časa pa je upravljal tudi s kartuzijama Žiče in Jurklošter. Bil je leta 1580 eden od glavnih kandidatov za ljubljanskega škofa, škof pa je postal Janez Tavčar, nekdanji gojenec dunajskih jezuitov.

Jurija je leta 1584 nadvojvoda Karel II. imenoval za svojega tajnega svétnika, s čimer je bil sprejet v ožji krog svetovalcev deželnega kneza. Nasledil ga je sin nadvojvoda Ferdinand II, ki je Jurija leta 1596 imenoval za osebnega svetovalca. Generalni opat je Jurija kljub njegovi bolezni 20. maja 1605 ponovno potrdil za generalnega vikarja podrejenih cisterc. To službo je Jurij opravljal le še slabe tri mesece. Pokopan je v samostanski cerkvi v Reinu pri Gradcu, njegov nagrobnik pa je danes vzidan pod cerkvenim korom. Cistercijanski samostan Rein pri Gradcu leži 15 km severno od Gradca, v stranski dolini reke Mure pri Gratweinu. Danes velja za najstarejši še delujoči cistercijanski samostan na svetu, kjer menihi živijo neprekinjeno že od leta 1129.