Franjo VIČAR

Franjo Vičar se je rodil v Sakušaku pri Juršincih. Nižjo realko in učiteljišče je končal v Mariboru, nato pa učiteljeval v Slovenski Bistrici, Juršincih in na Polenšaku, kjer je bil šolski upravitelj. Nemci so ga julija 1941 odpeljali v pregnanstvo v Slavonsko Požego, nato pa v Kordun in Slunj. Ko se je vrnil v Slovenijo, je bil najprej šolski upravitelj v Juršincih, nato pa je učiteljeval na Ptuju.

V igralstvo ga je uvedel Hinko Tomašić, ki je vodil dramski tečaj v Juršincih in odkril njegov talent. Od leta 1926 je bil igralec v amaterski gledališki skupini v Bučkovcih, kjer je ogromno igral in režiral. Leta 1948 je opustil učiteljsko službo in postal vodilni igralec v ptujskem poklicnem gledališču. Po ukinitvi tega gledališča je v gledališki sezoni 1953/1954 prestopil k mariborskemu gledališču, ki mu je ostal zvest do upokojitve. Imel je talent za komične vloge, v katerih se je tudi najbolje počutil. S smehom je razveseljeval občinstvo na Ptuju in Mariboru. Za Franja se je najpomembnejše igralsko obdobje začelo v Mariboru, ko je postal član poklicnega gledališča. Z naravno nadarjenostjo, vestnostjo in marljivostjo se je kmalu povzpel med vodilne repertoarne igralce. Za vlogo župnika v Mikelnovi dramatizaciji Prežihovih Samorastnikov je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Franjo Vičar ima ogromne zasluge za razvoj ptujskega polpoklicnega gledališča, saj je prevzemal najzahtevnejše vloge. V mariborskem in ptujskem gledališču je odigral vrsto pomembnih karakternih vlog: Župnik (Kralj na Betajnovi), Župan (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Krjavelj (Deseti brat), Dr. Mrož (Raztrganci), Argan (Namišljeni bolnik) …