Frančišek LAMPE

Kot otrok je bil Frančišek zelo bolehen in je težko pomagal domačim pri kmetovanju, zato ga je mati določila za šolanje. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Alojzijevišča. Kljub težavam (telesna šibkost, zgodnja smrt matere) je že zgodaj pokazal veliko nadarjenost. Po gimnaziji, ki jo je zaključil kot najboljši med vrstniki, se je odločal med študijem filozofije in teologije. Na pobudo škofa Pogačarja je izbral slednjo in bil leta 1878 sprejet v ljubljansko bogoslovje, kjer je bil leta 1881 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval v Gradcu, kjer je leta 1883 doktoriral iz teologije, leta 1885 pa še iz filozofije.

Leta 1883 je bil imenovan za pod vodjo in ekonoma v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, obenem pa tam tudi poučeval filozofijo. Od leta 1885 pa do smrti je bil vodja deške sirotišnice v Marijanišču. Bil je tudi predavatelj za dogmatiko in osnovno bogoslovje na ljubljanskem bogoslovnem učilišču ter šolski ravnatelj in učitelj verouka na marijaniški šoli ter Mahrovi trgovski šoli.

Lampe se je veliko posvečal publicističnemu, znanstvenemu in leposlovnemu ustvarjanju. Svoje prispevke je objavljal v Zvonu, Slovencu, Zgodnji Danici in Duhovnem pastirju. Leta 1881 je ustanovil Cirilsko društvo, ki naj bi vzgajalo književnike “po načelih in praksi versko in moralno neoporečnega slovstva”. V okviru društva je leta 1888 ustanovil literarno revijo Dom in svet in bil njen urednik do smrti. Obudil je tudi Slomškove Drobtinice.
Objavljal je članke z vzgojno vsebino, pisal o kulturnih problemih, pripravljal potopise o svojem potovanju v Egipt in Palestino (Jeruzalemski romar), predvsem pa se je posvečal filozofskim in psihološkim temam. Njegovi temeljni deli s tega področja sta Uvod v modroslovje in Dušeslovje, ki velja za prvo psihološko knjigo v slovenskem jeziku.

Lampe je bil med drugim še odbornik in podpredsednik Slovenske matice in Leonove družbe ter prvi predsednik Čebelarskega društva.