Franc VADNAL

Oče Anton in mama Margarita, rojena Vilhar, sta prihajala iz Velikega Otoka pri Postojni. Prva leta je Franc zaradi mamine bolezni preživel pri stari mami. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa se na ljubljanskem učiteljišču izšolal za učitelja.

Prvi dve leti, 1906 in 1907, je učil v Sv. Petru pod Svetimi gorami (danes Bistrica ob Sotli), nato eno leto v Kapelah, leta 1909 ga je poklicna pot odpeljala v Dobovo, kjer je ostal 27 let. Tu si je ustvaril dom. Z ženo Ano, rojeno Resnik, sta dobila hčerko in sina. Tik pred 2. svetovno vojno, med letoma 1937 in 1941, je zaradi političnih razmer poučeval v Velikem Podlogu. Po vrnitvi iz begunstva v Zagrebu je do leta 1946 učiteljeval v Dobovi, nato se je upokojil.

Bil je zelo aktiven v kulturnem in društvenem življenju domačega kraja ter širše. Kot vnet čebelar, avtor številnih člankov v reviji Slovenski čebelar in predavatelj je ustanovil Čebelarsko društvo Dobova–Kapele in bil dolga leta tudi njegov predsednik. Kot učitelj je v svet čebelarstva uvajal tudi šolsko mladino. Lastnik vzorno urejenega čebelnjaka je imel velike zasluge za širjenje napredne čebelarske misli v Sloveniji.

V Dobovi je bil med ustanovitelji Sokolskega društva (1930), Rdečega križa (1930) in Hranilnice. Dolga leta je bil predsednik Rdečega križa, Društva upokojencev Dobova-Kapele in Čebelarske družine Dobova. Dejaven je bil tudi na glasbenem področju. Bil je pevovodja različnih šolskih in drugih zborov. Kot učitelj se je udejstvoval tudi na dramskem področju in se pogosto preizkusil v vlogi režiserja v dobovski igralski skupini. Honorarno je poučeval petje (do leta 1951). Tudi sam je rad pel, igral klavir in violino. Ustanovil je tamburaški orkester in leta 1930 pevsko društvo. Znan je tudi kot zbiratelj ljudskih pesmi. Zbral naj bi jih okoli 500.

Bil je začetnik knjižničarstva v občini Brežice, saj je kot mlad učitelj leta 1900 ustanovil knjižnico in bralno društvo v Kapelah. To delo je nadaljeval tudi ob prihodu v Dobovo, kjer je bil pobudnik za ustanovitev ljudske knjižnice, v kateri je več kot pol stoletja sam svetoval in izposojal knjige bralcem. Med vojno je slovenske knjige rešil pred okupatorjem, po vojni pa knjižnico tudi obnovil.

Kot zaveden Slovenec je okoli sebe zbiral mladino in jo vključeval v sokolske vrste, hkrati pa mlade telovadce utrjeval v narodni zavesti.

V Dobovi je cenjen tudi kot pisec krajevne kronike. Ta odseva življenjski utrip kraja med letoma 1950 in 1975 in predstavlja dragocen zgodovinski vir.