Franc KNAFELC

Rojen je bil v delavski družini v Gaberju kot najmlajši od štirih otrok, leta 1938 pa se je družina preselila v hišo v Trnovljah. Zaradi okupacije je obiskoval v letih 1941 – 1945 v Celju nemško šolo, po osvoboditvi pa najprej slovensko nižjo gimnazijo in nato še višjo, danes I. gimnazijo v Celju. Maturiral je leta 1953, se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani in študij uspešno zaključil. V obdobju svojega dela v Ljubljani je kasneje opravil tudi magisterij iz pravnih znanosti.

Po odsluženi vojaščini se je najprej zaposlil kot pravni referent pri Občinskem ljudskem odboru in krajši čas nadaljeval tudi v strukturi okraja in občinske SZDL. V 60. letih se je največja celjska tovarna EMO začela reorganizirati in je potrebovala zlasti mlade strokovnjake. Povabili so ga in prevzel je takrat na novo oblikovani sektor poslovnih odnosov. Na tem mestu je vedno bolj spoznaval gospodarski pomen dobrega bančnega servisa, ki ga je takrat predstavljal SDK (Služba družbenega knjigovodstva).
Zlasti poznavanje potreb gospodarstva je bil dragocen kapital, ki mu je pomagal pri naslednji zaposlitvi; prevzel je namreč mesto direktorja SDK – podružnice Celje. Po petih letih uspešnega dela v Celju so ga povabili v centralo v Ljubljano in republiška skupščina ga je leta 1979 potrdila za namestnika generalnega direktorja SDK, leta 1983 pa za generalnega direktorja SDK Slovenije. To delo je zelo uspešno opravljal toliko časa, kolikor je v največji meri dopuščal statut – dva mandata oziroma do leta 1991.
V tem času se je spopadal s problemi informatike (uvedba prvih računalnikov tipa IBM in Borroughs), izgradnjo in ureditvijo številnih poslovnih podružnic (Novo mesto, Postojna, Ljubljana, Celje), notranjo organizacijo službe (uvedba inšpekcijske in revizijske službe) in seveda z generalno odgovornostjo službe navzven – med drugim tudi pred zveznim proračunom. Konec 80. let so se namreč krepile slovenske osamosvojitvene težnje in legendarna zapora finančnih sredstev od pobranih carin, ki so po novem ostajale v Sloveniji, je padla še v pristojnost njegovega podpisa. Zvezni javni tožilec je zato proti njemu kot generalno odgovornemu zahteval kazenski proces, ki pa ga slovenska vlada v prelomnem času ni realizirala.
Po desetih letih dela v Ljubljani je prevzel vodenje Območne gospodarske zbornice v Celju in to funkcijo opravljal še šest let do upokojitve.

Njegovo delo, ki ga zaznamujeta izredna vitalnost in energija, je vseskozi terjalo tudi širše potrditve. Že v študentskih letih je z dvema kolegoma (Aci Svetina, Berti Savodnik) ustanovil Celjski akademski klub, ki je zlasti spodbujal štipendiranje celjskih študentov, poznavanje tovrstne problematike pa ga je vedno bolj usmerjalo k sodelovanju z mladinsko organizacijo. Pred služenjem vojaškega roka je tako postal najprej sekretar potem pa predsednik Okrajnega komiteja mladine v Celju.

Organizacijske izkušnje in zanimanje za družbene probleme sta ga potegnila v celjsko javno življenje tudi po slovenski osamosvojitvi. Postal je član prve občinske skupščine, kot predstavnik levice leta 1990 kandidiral tudi za župana, vendar zaradi izrazite prevlade Demosa v občinski skupščini kljub odličnim strokovnim referencam ni mogel uspeti.
Visok javni ugled mu je zagotovil mesto občinskega svetnika v več sklicih celjskega mestnega sveta. Bil je tudi član celjskega Rotary kluba in član več nadzornih odborov.