Franc JEZA

Rodil se je v želarski družini manjšega posestnika in trgovca z živino na Spodnji Hajdini. Osnovno šolo je obiskoval na Hajdini in leta 1939 maturiral na ptujski gimnaziji. Šolanje je nadaljeval na Pravni fakulteti v Ljubljani, vendar pa zaradi vojne in okupatorskega zapora vseučilišča ni dokončal.

Zelo hitro je začel pisati prozo in pesmi ter jih objavljal v dijaških in drugih listih: Mlada setev, Mladi Prekmurec, Klasje idr. Bil je član akademskega društva Zarja. Kot član krščanskih demokratov se je vključil v OF slovenskega naroda.

Med akcijo leta 1941 za osvoboditev zaprtih tovarišev so ga italijanske oblasti prijele, obsodile na dosmrtno ječo in ga odpeljale na prestajanje kazni v zapor mesta Volterra v Italiji. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil v Ljubljano, so ga februarja 1944 prijeli domobranci in izročili gestapu. Poslan je bil v koncentracijsko taborišče (Dachau, Überlingen ob Bodenskem jezeru), kjer je dočakal konec vojne. Novembra 1948 je zaradi povojnega režima, ki mu je doma prepovedal vsakršno politično udejstvovanje, kot protitotalitaristično usmerjeni krščanski socialist samovoljno emigriral iz Slovenije. Namenjen v ZDA je pribežal v Italijo, kjer je pol leta preživel v taboriščih Fraschetto di Altari pri Frosinonu in kasneje v Cinecitti v Rimu, na koncu je pristal in ostal v Trstu. Hitro je dobil službo pri zavezniški tiskovni družbi AIS, nato pa je deloval kot neodvisni časnikar ter redni zunanji sodelavec slovenskega RAI – Radia Trst A. V arhivu je polno njegovih dramskih del, mladinskih zgodb, novel, dramatiziranih povesti, prevodov, ocen in predavanj.

V Gradcu je doštudiral etnologijo in ogromno pisal o izvoru slovenskega naroda. Bil je soustanovitelj in urednik revije Stvarnost, kasneje Stvarnost in svoboda (1950–1953), kot novinar pa je sodeloval pri Mladiki, Literarnih vajah, Tokovih in drugih listih v izseljenstvu – Slovenski državi (S Amerika), Slovenski poti ter Smeri v slovensko državo (Buenos Aires).