Franc JENČIČ

Franc Jenčič je zaradi narave dela očetovega poklica, bil je gozdarski inženir, osnovno šolo obiskoval v raznih krajih (Višnja Gora, Kranj). Po končani gimnaziji v Kočevju se je vpisal na Elektrotehniško fakulteto v Ljubljani. Po dveh letih študija si je med počitniškim delom v gozdu poškodoval oko. Zaradi te poškodbe študija elektrotehnike ni več nadaljeval. Po zdravljenju je leta 1936 nadaljeval študij na Kemijski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1941 diplomiral.

Že kot študent praktikant je pri takratni TPD (Trboveljsko premogokopni družbi) fizikalno in kemično raziskal glino v odplakah separacije v Trbovljah z namenom izločitve premogovega prahu. Nalogo je uspešno opravil in posledica tega je bila preureditev novozgrajenih čistilnih naprav na separaciji Trbovlje. S tem je povečal pridobivanje premogovega prahu za 450–500 ton na dan in tako bistveno prispeval k čistejši Savi.

Po diplomi se je zaposlil v Cementarni Trbovlje kot vodja laboratorija. Po končani vojni se je zaposlil v novoustanovljenem rudarskem kemijskem laboratoriju pri Rudniku Trbovlje, ki ga je vodil do upokojitve. Opravljal je tudi strokovne aktivnosti za celo področje Jugoslavije. Začetne težave v tem laboratoriju so bile med drugim tudi pomanjkanje opreme. To ga je pripeljalo do tega, da se je sam lotil izdelave potrebne opreme. Najprej je izdelal analitsko laboratorijsko tehtnico. S tem pa je dal takratnemu vodstvu rudnika pobudo za ustanovitev finomehaničnega oddelka v Centralnih rudniških delavnicah (CRD), iz katerega je nastala tovarna Mehanika. Analitske tehtnice, ki so jih izdelovali, so bile tako cenjene, da je bila proizvodnja le-teh prodana leto vnaprej. Naročniki so bili med drugim razna ministrstva v Beogradu, univerzi v Zagrebu in Beogradu ter številna podjetja. Po nekaj letih so proizvodnjo tehnic prenesli v podjetje Tehtnica v Železnikih, ki se je uspešno ukvarjalo s proizvodi za tehtanje.

Poleg analitske tehnice je leta 1924 izdelal baterijski radijski sprejemnik in ga vgradil v avtomobil veleposestnika in trgovca Loserja. Izdeloval je tudi fotografske plošče velikega formata. Leta 1950 je prejel racionalizatorsko spričevalo, ki mu ga je podelil zagorski rudnik za novo usedalno napravo za pridobivanje premogovega prahu (50 ton na dan), ki ga je prej odplaknilo v reko Savo. Imenovan je bil za delegata Združenih narodov za pregledovanje kemijskih laboratorijev v Zahodni Nemčiji. V Nemčiji so mu celo nudili katedro za predavanje na univerzi. Bil je tudi tehnični pooblaščenec in strokovni izvedenec inštituta Milan Vidmar ter republiški preglednik za vročevodno parno tehnologijo in tehnološke vode v termoelektrarnah.