Franc IPAVEC

Rodil se je v Gradacu v Beli krajini v družini vojaškega ranocelnika Jurija Ipavca (priimek zapisan tudi kot Vipavec) in njegove druge žene Marije kot sedmi od osmih otrok. Starši so zgodaj umrli, zato je kot ovčji pastir služil najprej pri dveh (pol)sestrah.

Pri trinajstih se je preselil v Celje k bratu Matiji (roj. 1768), ki je bil brivec in padar. Pri njem je sprva opravljal hlapčevska dela, obiskoval šolo, kjer se je naučil nemško, in pomagal v brivnici. Po sedmih letih je opravil izpit iz zdravilstva in odšel v Gradec, kjer se je izpopolnjeval pri daleč naokoli znanemu profesorju anatomije Franzu Xaverju Saulu. Vrnil se je v Celje, od tam pa v Šentjur, kjer je septembra 1805 začel opravljati zdravniško prakso v hiši, ki so jo l. 1760 postavili gospodarji Blagovne. Predvidena je bila za sedež sodišča, vendar so v njej leta 1769 uredili šolske prostore. Uničujoči požar leta 1797 je prestala kot ena redkih nepoškodovanih stavb v trgu.

Sredstev ni imel in je hodil obedovat k tamkajšnjemu župniku Petru Gelzeju. Kmalu si je pridobil naklonjenost preprostih ljudi, saj je revnejšim za zdravljenje zaračunal le malo ali pa nič. Rekli so mu šentjurski padar.

Službeno je med drugim hodil h gospodi na Blagovno, kjer je spoznal Katarino Schweighofer, ki je izhajala iz imenitne dunajske rodbine. Dobro je govorila francosko in latinsko ter je igrala harfo in klavir. Poročila sta se leta 1814, pri Frančevih sedemintridesetih letih, in v zakonu se jima je rodilo devet otrok: Alojz, Ivanka (Jeanette ali Žanetka), Marija, Karolina Jožefa, Karolina Marija, Rajmund Alojz, Amalija Katarina, Benjamin in Gustav. Trije njuni sinovi – Alojz, Benjamin in Gustav – so opravljali zdravniški poklic in bili glasbeniki, prav tako Gustavov sin Josip. Bili so tudi domoljubi. Benjamin, Gustav in Franc Ipavec so vstopili v peticijsko gibanje za Zedinjeno Slovenijo. V Sv. Juriju (danes Šentjur) so 22. avgusta 1848 na rifniškem gradu slovesno razvili slovensko zastavo, oče Franc Ipavec pa je za ta dogodek priredil celo ognjemet. Hčerke Ivanke ali Žanetke Ipavec, poročene Čampa, so tvorile jedro Prvega avstrijskega damskega kvarteta, ki je nastopal po številnih mestih habsburške monarhije, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Nizozemskem in Rusiji.

Z vztrajnostjo mu je uspelo, da mu je znameniti dunajski očesni zdravnik Georg Joseph Beer predstavil, kako se operira siva mrena. Nekaj časa je še obiskoval njegova predavanja. Da bi se razširil glas o njegovih zmožnostih povrniti slepim vid, je operiral nekega berača, ki je po posegu spet videl in daleč naokoli širil vest o sposobnostih Franca Ipavca.

Leta 1827 je Franc odkupil hišo, v kateri so stanovali. Spodnji prostori so bili namenjeni ordinaciji, zgornji pa družinskemu življenju in salonu s klavirjem. Če je bilo treba kakšen poseg opraviti ob glasbi, je Franc takega pacienta obravnaval kar v salonu. Franc se je kot zdravnik zavedal, da na zdravje vpliva tudi način življenja (prehrana, higiena, duševno zdravje) in je o tem temeljito izprašal svoje paciente. Nabiral je zelišča, domača zdravila so mu bila posebej ljuba. V medicinske namene je uporabljal tudi elektriko, saj je imel stroj za elektriziranje. V ordinaciji je delal dva dni na teden, ostale dneve pa je jezdil k bolnikom domov. K njemu so vozili polne vozove bolnikov s Spodnje Štajerske, Koroške, Kranjske dežele, največ pa iz Hrvaške.

Družina Ipavec je bila ugledna in Anton Martin Slomšek naj bi se tudi v času škofovanja ob vsakem obisku Sv. Jurija oglasil tudi v Ipavčevi hiši.

Franca je v ordinaciji nasledil sin Gustav natanko 53 let po očetovi ustalitvi v Šentjurju. Nasproti rojstne hiše je zgradil novo hišo in vanjo preselil tudi svojo ordinacijo.