Fran ERJAVEC

Ljubezen do narave je Erjavec verjetno povzel po svojem očetu, ki pa ga je žal izgubil že v zgodnjem otroštvu, ko je bil star komaj pet let. Erjavčeva mati se je po smrti moža še enkrat poročila, otroke pa prepustila svoji materi. Erjavec se je po nekaj težavah v osnovni šoli vpisal na gimnazijo. Tu se je seznanil z naravoslovcem Ferdinandom Schmidtom, ki je imel velik vpliv nanj. Skupaj sta proučevala okolico, raziskovala zanimive pojave v naravi in redke vrste živali. V gimnaziji je soustanovil literarni krožek in soizdal tri številke glasila z naslovom Vaje. Med drugim je v Vajah objavil svoj znani spis Žaba.

Po maturi se je odločil za študij kemije in prirodopisja na Dunaju. Svoje prvo leto kot profesor je preživel na tamkajšnji realki v Gumpendorfu. Leta 1860 je postal učitelj na realki v Zagrebu in tam ostal enajst let. Med tem časom je ustanovil prirodopisni kabinet, nadaljeval je tudi s svojim terenskim delom – raziskal je velik del Hrvaške in potoval po ozemljih današnje Italije, Bosne, Češke. Obiskal je tudi Pariz. Počitnice je preživljal na Slovenskem.

Leta 1871 so ga premestili na realko v Gorico. Že čez eno leto se je poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč. Ustvarila sta si skupen dom v Gorici in imela tri otroke. Leta 1875 ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti imenovala za svojega dopisnega člana, Univerza v Zagrebu pa za rednega profesorja – slednje imenovanje je odklonil.

Med prijatelji je Erjavec slovel kot odkrit, domač, plemenit in izobražen, med sodelavci in dijaki pa kot odličen profesor, strokovnjak in dober človek. Najbolj znan je po svojih opisih in prikazih živalskega sveta, bogat je tudi nabor njegovih potopisov, znanstvenih razprav in leposlovnih del.