Edvard Marius HUBER

Edvard Marius Huber je bil potomec premožne in ugledne tirolsko-koroške rodbine. Njegov praded Domitian, ki je bil lastnik gradu in fužin v Beli Peči, se je preselil v Bovec in leta 1800 postal bovški župan. V številčni bovški rodbini Huberjev je posebej izstopal sin Aleksander Franc, bovški hotelir in najpremožnejši posestnik v Bovcu. Poročen je bil s Frančiško Fabiani iz Kobdilja. Z bratom Ferdinandom, poročenim z Marijo Kaus iz Čezsoče, sta na Bovškem pospeševala sadjarstvo in uvedla svilogojstvo. Aleksandra Franca je nasledil sin Domicijan, kulturno in družbeno prizadeven Bovčan, ki je v 1. sv. vojni izgubil celotno premoženje.

Edvard M. Huber se je rodil 8. decembra 1880 na Cresu. Njegov oče, Avgust Huber, je bil višji sodni svetnik ter nato odvetnik v Krminu in Trstu. Njegova mati je bila Hedwig Bianchi iz Heidenschafta v Nemčiji. Edvard se je najprej šolal v Trstu, nato je odšel na Dunaj, kjer je študiral medicino (porodništvo in ginekologijo), specializacijo iz pediatrije pa je opravil v Dresdnu. Postal je lavreat in nato deset let delal kot ladijski zdravnik v pomorski upravi v Maroku. Poročil se je s Švicarko Ildegarde Heusser, ki mu je rodila sina Heima in hčerko Detti. V prvi svetovni vojni je dr. Huber s činom stotnika deloval tudi v zaledni bolnišnici pred Kršovcem pri Bovcu. Po vojni je moral sprejeti italijansko državljanstvo. Konec leta 1919 se je vrnil v Bovec in po dveh letih je postal občinski zdravnik v Bovcu in vseh drugih bovških občinah.

Dr. Huber je bil vsestranski zdravnik, ki je prakticiral tudi alternativno medicino. Poleg tega je bil zadolžen za sanitarno-higiensko službo v naseljih. Med Bovčani je bil izjemno cenjen in še danes velja za zdravnika, ki je bil naklonjen ljudem in ob vsaki priliki pripravljen pomagati. Na Brdu nad Dvorom, sredi skrbno urejenega parka, je zgradil sanatorij, ki je bil namenjen pljučnim bolnikom. Izjemno hvalevredno vlogo je odigral tudi med drugo vojno. Kljub nevarnostim je obiskoval partizanske sanitetne postaje nad Žago in kasneje Na skali. Skupaj z lekarnarico Normo Knez Scrosoppi je oskrboval aktiviste OF z zdravili in sanitetnim materialom.

Po vojni, še pred odhodom zaveznikov leta 1947, se je dr. Huber na zahtevo žene preselil v občino Naborjet, vendar je do ureditve razmer še deloval v Bovcu. O novem bivališču je bila občina Bovec uradno seznanjena. Dr. Huber je še nekaj let deloval kot občinski in rudniški zdravnik v Rablju. Sin Heimo je poučeval na šoli. Hčerka Detti, ki je doštudirala medicino, je odšla v Trst. Medtem mu je bilo leta 1948 v Jugoslaviji odvzeto državljanstvo, ker naj bi pobegnil neznano kam. Štiri leta kasneje mu je bil zaplenjen še sanatorij in preostalo premoženje v Bovcu. Zavrnjen je bil odškodninski zahtevek. Stik z dr. Huberjem je ohranil njegov naslednik v Bovcu, dr. Krušič, ki ga je zelo cenil. Dr. Huber si je zgradil novo hišo v Lužnicah, kjer je tudi umrl. Pokopan je v Trstu. Oba otroka sta umrla v nesrečah in nista zapustila potomcev.