Drago HASL

Rojen je bil v Framu kot najmlajši otrok v družini. Po končani osnovni šoli je naredil dva razreda gimnazije in nadaljeval učiteljsko pripravnico. Dokončal je tri letnike učiteljske šole v Mariboru in eno leto glasbenega študija na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Prvo službo je dobil kot pomožni učitelj v Lehnu na Pohorju, že naslednje leto pa je začel poučevati na osnovni šoli v Cirkovcah, kjer je ostal do leta 1927. Nato je nastopil službo strokovnega učitelja na meščanski šoli na Ptuju. Med službovanjem v osnovni šoli Cirkovce je spoznal svojo življenjsko sopotnico Ano Žiher. Sodeloval je na različnih področjih ptujskega kulturnega življenja: ustanovil je lutkovno gledališče, sodeloval pri Glasbeni matici, v Dramskem društvu in pri Ljudski univerzi.
V obdobju med vojnama je deloval na ptujski meščanski šoli, kjer je poleg glasbe in petja poučeval likovno ustvarjanje. Vojna leta 1941–1945 je preživel v izgnanstvu v Nišu in Knjaževcu, nato pa se je vrnil na Ptuj in se posvetil javnemu in družbenemu delu. Bil je ravnatelj ptujske gimnazije, predsednik mestnega ljudskega odbora Ptuj, poverjenik za ljudsko prosveto v ptujskem okraju. Po osvoboditvi je v glasbeni šoli poučeval violino, bil član Matičnega godalnega kvarteta, zbiral stara glasbila, uredil glasbeno zbirko v ptujskem gradu in vodil ženski pevski zbor. Sodeloval je v občinskem svetu kulturno-prosvetnih organizacij, dal pobudo za ptujsko kurentovanje in ga celo desetletje vodil ter razvijal s svojimi sodelavci. Bil je imenovan za ravnatelja Gimnazije Ptuj in na tem delovnem mestu ostal do konca šolskega leta 1947/1948. Od leta 1950 dalje se je posvečal Študijski, nato pa združeni Ljudski in študijski knjižnici na Ptuju. Pod njegovim vodstvom se je knjižnica vsestransko razvila in družbeno uveljavila. Od leta 1951 jo je vodil kot upravnik, skrbel je za krepitev Študijske knjižnice in sodeloval pri upravljanju Mestne knjižnice in čitalnice. Pod njegovim vplivom se je knjižnica lotila in uspešno izvedla mnogo projektov. Organiziral je zbiralne akcije slovenskega tiska, za podeželje ustanovil potujočo knjižnico, organiziral razstave … Za vse zasluge pri razvoju knjižnice je leta 1969 prejel Čopovo diplomo, ki mu jo je podarilo Društvo bibliotekarjev Slovenije. Dolga leta je bil tudi član organizacije Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki mu je za plemenito delo, ki je zajemalo predvsem skrb za zdrav razvoj otrok in mladine, leta 1961 podelila zlati znak.