Davorin JENKO

Ljudsko šolo je obiskoval v Kranju in Ljubljani. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Višjo gimnazijo je obiskoval v Trstu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je leta 1861 napravil tudi prvi državniški izpit. Glasbe se je v Ljubljani učil pri Mašku in Riharju. V Trstu sta ga poučevala Sinico in Ricci. Med leti 1859-62 je bil prvi pevovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju.V tistem času je napisal nekaj pesmi posebej za zbor in jih tudi izvedel. Prva je bila Pobratimija, sledil ji je Mornar. 16. maja 1860 je napisal znano pesem Naprej, zastava slave!, ki je kasneje postala slovenska himna. Prvič je bila izvedena 22. oktobra 1860 na besedi Slovenskega pevskega društva v dvorani “pri Sperlu” na Dunaju.

V četrtem letniku študija prava mu je ravnatelj dunajskega konservatorija Helmsberger ponudil mesto pevovodje pri Srbskem cerkvenem pevskem društvu v Pančevem. Jenko je ponujeno mesto sprejel. Tam je ostal dve leti. Med leti 1865-77 je vodil Beograjsko pevsko društvo. Že leta 1871 pa je postal dirigent v Narodnem gledališču v Beogradu, kjer je ostal do leta 1902. Po letu 1910 se je vrnil nazaj v Ljubljano, kjer je sodeloval v čitalniškem glasbenem življenju. Bil je pomemben za razvoj zgodnjega obdobja srbske glasbe, uvršča se med začetnike srbskega nacionalnega glasbenega stila, ki ga je realiziral S. Mokranjac in slovenske romantike. Na začetku ustvarjalne poti je pisal predvsem zborovske (vokalne) skladbe. Po selitvi v Srbijo je začel pisati tudi instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okrog 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče, med drugimi tudi glasbo za Vračara, ki šteje za predhodnico srbske operete in glasbo za igro Pribislav in Božana, ki je bila skoraj že prava romantična opera.