Dagmar SLEKOVEC

Rodila se je v znani družini Škerlj. Mati Ružena Kropač, poročena Škerlj, je bila po rodu Čehinja. Svojo najstarejšo hčerko je poimenovala po češki princesi Dragomeri. Ime pomeni »kraljica dneva«, goduje pa na dan, ko se dnevi začnejo daljšati. Ružena Škerlj je bila svetovljanka, razumnica in soavtorica številnih izdaj angleško-slovenskega slovarja ter slovensko-češkega slovarja. Po poklicu je bila profesorica biologije. Oče Božo Škerlj je bil začetnik antropologije na Slovenskem. Študiral je biologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa je v Pragi. Leta 1932 je prejel Rockefellerjevo štipendijo in družina se je preselila na Švedsko. Dagmar je bila takrat stara tri leta.

Kot otrok je Dagmar rada plavala in drsala. Učila se je kar nekaj tujih jezikov. Od majhnega je tekoče govorila češčino in slovenščino. Že od vrtca dalje se je učila nemščino. Na klasični gimnaziji v Ljubljani se je učila še latinščino, grščino in francoščino, pod okupacijo pa tudi italijanščino. Angleščino pa jo je najprej učila mama. Ob koncu gimnazije se je odločila za študij biologije. Po končanem šolanju je začela akademsko kariero kot asistentka v Fizikalnem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani.

Septembra leta 1949 je na počitniškem brigadirskem taboru v Lovranu spoznala svojega moža, Aleksandra Slekovca. V mladosti sta bila oba brigadirja, na delovnih akcijah sta sodelovala pri gradnji prog Brčko-Banovići, Šamac-Sarajevo, Novi Beograd ter študentskega naselja v Ljubljani. Za nagrado sta leta 1949 prejela dvotedenske počitnice v Lovranu in se tam prvič srečala. 23. junija 1956 je Aleksander diplomiral, teden dni kasneje pa sta se poročila.

V Izolo sta iz Ljubljane pripotovala kar dvakrat, prvič leta 1955, ko je Aleksander prejel enoletno štipendijo podjetja Gradbenik (sedanji Stavbenik). Nato je moral za eno leto v vojsko. Drugič sta v Izolo prišla septembra 1957, vsak s svojim kovčkom. Vselila sta se v majhno sobo na Velikem trgu. Na pičlih 10 m2 stanovanjske površine sta imela posteljo, pisalno mizo in kuhalnik. Omare nista imela, oblačila so bila zložena kar v kovčku in obešena na notranji strani vrat. Vodo za umivanje sta dobila pri sosedih, tja sta hodila tudi na stranišče. Sta pa zato imela lep razgled na morje. V urejeni in zadovoljni družini so se rodile tri hčerke: Breda, Eva in Nadja. Dagmar in Aleksander sta postala babica in dedek šestim vnukom.

Dagmar se je zaposlila kot učiteljica na Osnovni šoli Vojke Šmuc. Bila je ena prvih učiteljic v Izoli, ki je imela končano fakulteto. Poučevala je več predmetov. Po nekaj letih se je zaposlila na Gimnaziji Koper, kjer je bila osemnajst let profesorica biologije, nekaj let pa tudi organizacijski vodja te šole. Od tam je odšla v pokoj. Vidno je vplivala na utrip javnega življenja v občini Izola: bila je poslanka v občinski skupščini, sodelovala je pri delu Rdečega križa in bila aktivna članica društva Izolani. Kot dolgoletna članica Slovenskega rodoslovnega društva se je ukvarjala tudi z rodoslovjem. Družinski rodovnik je podedovala po svojem očetu ter ga nadaljevala in dopolnjevala z drugimi družinskimi člani. Bila je mentorica rodoslovne skupine pri izolski Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Rada je brala, posebno zgodovinsko leposlovje in moderno zgodovino 20. stoletja. Doma je imela več kot 2500 knjig, kljub temu je rada zahajala v mestno knjižnico. Po upokojitvi je redno hodila k telovadbi, poletne popoldneve je preživljala na plaži. Več kot deset let je tudi obiskovala pouk francoščine in bila članica frankofonskega Kulturnega društva Peter Martinc.