BREJC, Bogomir – Mirko

Rojen sicer na Dolenjskem (očetu Gorenjcu, ki je bil organist v Laščah), a je meščansko šolo že naredil v Tržiču, bival pa je medtem pri teti Angeli Brejc Ovsenek v Zvirčah. Naredil je učiteljišče v Ljubljani v generaciji z Edvardom Kardeljem, njegovo prvo službeno mesto učitelja je bilo v Beli krajini, dokler ni izgubil službe, razlog naj bi bil nelojalnost kralju Aleksandru, ki je kot državni uradnik ni podpisal. Tik pred vojno je dobil delo učitelja na Rakeku (na šoli sta delala s Cenetom Vipotnikom). Med vojno je bil v taboriščih, najprej v italijanskih (Gonars, Padova), nato pa še v nemških delovnih (npr. Chemnitz). Septembra 1945 je bil z dekretom poslan v Tržič, da vzpostavi šolstvo v slovenščini, nastanjen v stari šoli na Šolski ulici 4 v Tržiču (nekdanji poseljski hiši grofa Radetzkega, ki so jo l. 2012 podrli). Ravnatelj najprej OŠ H.Grajzarja, leta 1963 je pod njegovo skrbjo zrasla nova šola na Zalem rovtu, vendar so mu odvzeli njeno vodenje, ker ni bil član Zveze komunistov. Do upokojitve je vodil OŠ heroja Bračiča, skupaj je nabral 47 let delovne dobe učitelja in ravnatelja. V petdesetih, delno še v šestdesetih letih je poleg šolskega dela režiral amaterske gledališke in operetne predstave na tržiškem odru in vodil večerne šole (za šoferje, obrtnike ipd.) Po upokojitve je vodil Društvo upokojencev Tržič in vzpostavil pevski zbor ter sprožil akcijo za gradnjo doma Petra Uzarja v Bistrici pri Tržiču. Po mojem vedenju je bil tržiški šolnik za najdaljšim stažem, skozi njegove pedagoške roke so šle številne generacije Tržičanov in okoličanov.