Branko RUDOLF

Rodil se je v Konjicah kot šesti otrok dr. Ivana Rudolfa, ki je bil med ustanovitelji Čitalnice in leta 1909 v Konjicah zgrajene slovenske šole. Osnovno šolo, zdajšnjo OŠ Pod goro, je obiskoval v rodnih Konjicah, gimnazijo pa zaključil 1922 leta v Mariboru. Po maturi se je zelo težko odločil, kaj bi študiral. Mikala sta ga germanistika in umetnostna zgodovina, a vpisal je medicino in jo naslednje leto zamenjal za študij naravoslovja. Čas nemirnega iskanja se je nadaljeval in na koncu je diplomiral iz zoologije in botanike z geologijo v Ljubljani. V študijskem času je sodeloval kot flavtist v orkestru Glasbene matice, v salonskih orkestrih Sokola v Konjicah in Planinskega društva v Poljčanah.

Kot pripravnik in nato profesor je služboval v gimnazijah v Celju (1931-1934), Novem mestu (1934-1937) in do okupacije v Mariboru. Med vojno je bil zaradi sodelovanja z NOB zaprt.

Po osvoboditvi je delal kot urednik, profesor, direktor Drame in upravnik SNG v Mariboru, urednik poljudnoznanstvene knjižnice in upravnik umetnostne galerije v Mariboru. Večina pesmi, kritik in esejev je izšla po letu 1945, katerih je okoli tisoč, pisal je tudi lutkovne igre ter številne članke o slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, urbanizmu, azijski predzgodovinski umetnosti. Pesmi je pisal tudi v štajerskem narečju in prevajal iz angleščine in srbohrvaščine.