Božidar GORJAN

Božidar Gorjan se je rodil v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Njegov oče je bil občinski tajnik (župan) na Premu. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil iz Trsta v Ljubljano. V otroštvu je občutil nacionalno in socialno stisko (živel je pri rejniški družini), zato je že leta 1940 kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci, v letih 1941 in 1942 je sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Za delovanje in zasluge v NOB je prejel visoko jugoslovansko in civilno odlikovanje partizansko spomenico 1941.
Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Kot slovenski delegat je bil dvakrat član skupščine SFR Jugoslavije.Med letoma 1984 in 1988 je bil predsednik Zveze borcev. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

Življenjepis je prispeval Dimitrij Grlj.