Božidar FAJDIGA

Medicino je začel študirati v Innsbrucku leta 1905. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je leta 1912 diplomiral. V Krankenhauses Wiednu na Dunaju je opravljal delo stažista na področju kirurgije, dermatologije in ginekologije. Leta 1914 je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko. Leto kasneje so ga poslali v rusko ujetništvo. Od leta 1916 je bil nekaj časa zdravnik 1. srbskedobrovoljske divizijev Odesi.
Leta 1918 je sodeloval v jugoslovanskem polku Matija Gubca v Tomsku pod francoskim poveljstvom kot polkovni zdravnik S pomočjo dr. Lovšina in dr. Erata je ustanovil lastno polkovno bolnišnico.
Iz Vladivostoka se je z ladjo vrnil domov leta 1920 in tri leta služboval kot zdravnik v Škofji Loki. Sanitetni referent okrajnega glavarstva in obenem zdravnik splošne prakse v Kranju je postal leta 1925.
Ob začetku 2. svetovne vojne se je pridružil partizanom, poleti 1942. leta pa so ga Nemci zaprli v Begunje za dva meseca. Po izpustitvi so ga poslali v okolico Berlina, kjer je zdravil ranjene nemške vojake.
Dr. Fajdiga je torej kot zdravnik delal v petih vojskah: avstroogrski, srbski, jugoslovanski, partizanski in nemški.

Po vrnitvi je v Kranju nadaljeval zdravniško prakso. Ambulanto je imel doma in tudi po upokojitvi je še zdravil. Za svoje bolnike je predpisoval magistralna zdravila. Industrijsko izdelanih zdravil ni poznal. Znano je Fajdigovo mazilo, njegov prašek za želodec, Fajdigova voda … Nekatera njegova modificirana zdravila izdeluje še danes Gorenjska lekarna v Kranju. Bil je izreden diagnostik, dober človek, nestor medicine na Gorenjskem.
Triintrideset let po smrti so njegovi stanovski kolegi po njem poimenovali strokovno srečanje. Leta 1999 so zdravniki družinske in splošne medicine, gorenjsko osnovno zdravstvo, medicinske sestre in tehniki ter Katedra za družinsko medicino in Zavod za zdravstveno varstvo Kranj pripravili posvetovanje, ki so ga poimenovali 1. Fajdigovi dnevi.
Bil je tudi vnet lovec. Po njem se še danes imenujejo Fajdigova stojišča: v Spodnjih Bitnjah-Šenek, na Križni gori – Jekel. Lovil je tudi na revirju lovske družine Brnik in Šenčur.
Znan je bil tudi po številnih anekdotah, ki so zbrane v knjigi Dr. Božidar Fajdiga – legenda starega Kranja. Čeprav je bil privatni zdravnik, pogosto svojih storitev ni
računal, kar si je lahko privoščil, ker je bil poročen s premožno hčero Ivana Rakovca Olgo.
Imel je dve hčerki, ki sta obe že pokojni.
Nadja je bila v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja svetovno znana alpinistka. Običajno je plezala v paru z moškim, med drugim tudi z Antejem Mahkoto, s katerim je imela hčerko Majo. Kot elektroinženirka pa je bila tudi učiteljica na srednji šoli v Ljubljani.
Darja pa je postala zdravnica, pediatrinja in profesorica na Medicinski fakilteti v Ljubljani. Poznana je po tem, da je v slovensko medicino uvedla pediatrično kardiologijo z invazivno diagnostiko.