BOJANC, Franc

Franc Bojanc, lastnik nekoč znane Bojančeve gostilne, ki je delovala nad cerkvijo v Št. Petru, današnjem Otočcu pri Novem mestu, je bil svojčas osrednja osebnost tega kraja. V Št. Peter se je iz Ždinje vasi priženil leta 1862, ko je za ženo vzel Ano Udovič, hčerko bogatega mesarja in gostilničarja Gašperja Udoviča.

Z bogato doto in pridnostjo si je Bojanc kasneje pridobil veliko premoženje. Čeprav naj bi bil nepismen, je poleg vodenja gostilne  kar sedemindvajset let vzorno opravljal službo župana. Pri tajniških poslih mu je pomagala hčerka Frančiška, ki se je kasneje poročila v Prečno. Imel je še tri sinove, in sicer Franca, Antona, ki je postal duhovnik, ter Jožefa, ki je bil ustanovitelj in prvi načelnik gasilcev v Št. Petru ter naslednik gostilne in posestva.

Bil je brez dlake na jeziku, poznan po svoji šaljivosti in duhovitosti. V gostilni je na steni visela tabla z desetimi krčmarskimi zapovedi, s katerimi je na hudomušen način nagovarjal svoje goste. Bojančeve šale so po njegovi smrti postale del legend okoliških vasi Novega mesta. Večkrat ga je bilo zaslediti v družbi znanih novomeških gostilničarjev Windischerja, Pence in Josipa Zurca – Štemburja. V prijateljskih krogih med gostilničarji je imel zaradi poudarjene spodnje ustnice vzdevek Bojančeva žnabla.

Bojančeva gostilna, katere kulinarična posebnost so bili tisti čas okusni vampi, je bila tudi ena izmed krčem, v kateri je na svojih popotovanjih po Dolenjski posedal pisatelj Janez Trdina in prisluškoval neprisiljenim ljudskim pogovorom. Pri Bojančevih sorodnikih se danes hrani njegov portret, ki ga je v poznem življenjskem obdobju naslikal akademski slikar Ivan Vavpotič. Umrl je leta 1908 in kakor pišejo Dolenjske novice, se je pogreba priljubljenega gostilničarja »udeležila ogromna množica ljudstva vseh slojev od blizu in daleč. Bil je sprevod, kakoršnega Št. Peter še ni videl.« Njegov grob ob farni cerkvi sv. Petra je še danes lepo ohranjen.